Domov
O muzeju
Program
V Stožicah
Dogodki
Novice
Galerije
Dogodek meseca
ZGODOVINA ŠPORTA IN TELESNE KULTURE NA SLOVENSKEM

Začetki organiziranega telesnokulturnega življenja in športa na Slovenskem segajo v sredino 19.stoletja s sokolskim telovadnim gibanjem in nadaljnjim razvojem športnih panog in športa nasploh med svetovnima vojnama. Šport in telesna kultura se izjemno razvijeta po letu 1945, najprej v Jugoslaviji in potem v  samostojni državi. Zanimiv je podatek o razvitosti slovenskega športa v letu 1933, ko je imela atletika 7 klubov, avtomobilizem 2, težka atletika 3, hazena 8, kajak-kanu 1, kolesarstvo 24, konjeništvo 1, letalstvo 2, motociklizem 6, namizni tenis 4, nogomet 44, plavanje 7 in sabljanje 2 kluba.

Šport je vseskozi pomembna sestavina družbenega življenja Slovencev, tako zaradi svoje razširjenosti med ljudmi kot tudi zaradi pomembnih uspehov slovenskih športnikov in športnic vse do danes. O vsem tem izčrpno poroča v zgodovino športa usmerjena zgodovinska stroka pa tudi bolj poljudna športna publicistika. Dejstvo je tudi, da so se pri nas odvijala pomembna športna tekmovanja (evropska in svetovna prvenstva v različnih športnih disciplinah, posamična tekmovanja za evropske in svetovne pokale). Imamo tudi razvitito športno industrijo(Od nekdanjega JOR-a do Elana, nekdanjega Peka in Alpine, Roga, Tomosa, Universala, Nesa itd).Imamo močno razvito športno stroko (Fakulteta za šport).

Tudi sicer se Slovenci množično udejstvujemo v športnih aktivnostih, ta množičnost je v nekaterih panogah dosegla raven nacionalnega športa.Takšen status ima planinstvo in predvsem zimski športi, med njimi zlasti smučanje.Vemo tudi, da imajo nekateri športni objekti pri nas kar status nacionalnih simbolov, kot je na primer kompleks smučarskih skakalnic pod Poncami v Planici. Mednarodne prireditve v Planici, Kranjski gori in Mariboru so večini Slovencev pomenili in pomenijo pravi nacionalni praznik.Slovenci smo včlanjeni v vse pomembne evropske in svetovne športne organizacije in inštitucije.

Ko načrtujemo razvoj muzeja v omenjenem obdobju je treba ugotoviti, da za delovanje Muzeja športa in njegove bodoče stalne razstave obstajajo izjemno ugodni pogoji tudi zaradi dejstva, da je slovensko muzealstvo sorazmerno dobro razvito. Zato tudi za Muzej športa ni prav velikih neznank glede načinov njegovega temeljnega dela in usmeritev. In ker gre za sorazmerno novo ustanovo bi se  veljalo izogniti nekaterim pastem muzejskega dela pa tudi negativnim trendom, ki jih je med obiskom v Sloveniji zaznala evropska komisija in objavila v svojem poročilu (1997). V njem je med drugim zapisano: "Muzeji, ki so pogosto nastanjeni v zelo lepih zgradbah z veliko osebja, včasih niti ne vedo kaj razstavljajo.... Zlasti v tem sektorju je obseg tega obžalovanja vrednega stanja - ko ustanove preprosto delujejo zaradi samih sebe - prav presenetljiv." (Michael Wimmer, Poročilo evropske strokovne komisije,v: Kulturna politika v Sloveniji, I , Ljubljana 1997, str. 324).