Preskoči na vsebino

Spomini Iztoka Durjave, prvega direktorja Muzeja športa

Tadej Curk in Aleš Šafarič

Izobrazba in muzejske delovne izkušnje:

Po stroki umetnostni zgodovinar in zgodovinar. Leta 1985 doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s področja zgodovine umetnosti.

V letih 1974–2000 zaposlen v tedanjem Muzeju ljudske revolucije Slovenije kot kustos likovne zbirke, kasneje še pomočnik ravnatelja, v letih 1995–2000 opravljal naloge direktorja tedaj že v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Koordinator projekta stalne razstave Slovenci v XX. stoletju, ki je bil uspešno dokončan leta 1996.

 

Predhodni stik s športno dediščino in zgodovino:

Z zgodovino športa in njegovo dediščino se do leta 2000 nisem nikoli ukvarjal, sem pa ves čas spremljal športno dogajanje v Sloveniji in po svetu. Bil sem tudi aktiven športnik. Že pri 15 letih sem bil uvrščen med mlajše mladince nogometnega kluba Olimpija. Poleg tega sem opravil več tečajev alpskega smučanja in se prek 40 let ukvarjal s podvodnim ribolovom. Kasneje sem igral mali nogomet in bil član ekipe, ki je zmagovala na številnih turnirjih v Ljubljani, Beogradu in drugje.

 

Prvi stik z idejo Muzeja športa:

Med direktorovanjem v Muzeju novejše zgodovine Slovenije me je obiskal dr. Tomaž Pavlin in mi povedal, da snuje muzej športa ter vprašal, ali mu lahko v zvezi s tem kakorkoli pomagam.

 

Pot v Muzej športa:

Državni sekretar za šport v t. i. Bajukovi vladi Aleš Vest mi je ponudil, da postanem vršilec dolžnosti direktorja novoustanovljenega javnega zavoda Muzej športa.

Prve težave na položaju vršilca dolžnosti direktorja:

Preklic prvotnega Sklepa o ustanovitvi Muzeja športa. V moji novi vlogi mi ni bilo znano, ali bi moral vršilec dolžnosti direktorja realizirati nov sklep ali popraviti starega. Poleg tega navedeni sedež muzeja v Sokolskem domu na Taboru 13 po mojem mnenju ni imel realne podlage, kar sem kasneje tudi preveril.

Nadaljevanje poti kot v. d. direktorja:

V času, ko sem opravljal omenjeno nalogo, muzej še ni imel niti začasnih prostorov, zato sem priprave in načrte za delovanje muzeja opravil kar v Zavodu za šport v Tivoliju, kjer so mi dali na razpolago sobo in računalnik. Leta 2001 je državni sekretar Aleš Vest uredil, da smo dobili prostore na Kopitarjevi 4, ki so bili last države in v katerih so dotlej potekala predavanja za študente Pravne fakultete. V prostorih, ki niso bili kaj prida urejeni, sem našel eno šolsko tablo in 14 stolov. Druge opreme v prostorih ni bilo.

V muzeju smo začeli praktično iz nič. Prijatelji so mi pomagali opremiti prostore s starim pohištvom iz UKC, nekaj opreme pa sem prinesel od doma. Zavod za šport nam je podaril dva stara računalnika. Tablo z napisom muzeja na pročelju Dnevnikove hiše sem nabavil z lastnimi sredstvi.

Za delovanje muzeja niso bila zagotovljena niti t. i. zagonska sredstva, zato sem stroške za registracijo – vpis muzeja v sodni register, pridobitev davčne in matične številke, podračuna pri UJP in poštnega predala ­ kril iz lastnega žepa. Pri vseh teh začetnih opravilih so mi pomagali prijatelji pravniki pro bono. Ker so odgovorni v svet imenovali samo 4 člane (namesto 6), sem imel ves čas delovanja težave s kvorumom pri sprejemanju pomembnih dokumentov, kot sta Letni delovni načrt in letno Poročilo o delu.

Okrepitev kadrovske ekipe v Muzeju športa:

Ker ni bilo posluha niti za nujno zaposlitev vsaj še enega delavca, saj muzej ne more delovati zgolj z vršilcem dolžnosti direktorja, sem brez dovoljenja ministrstva zaposlil delavko Slavico Kukovec, ki je bila prej zaposlena v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Njen osebni dohodek sem na začetku pokrival z lastnimi sredstvi. Kasneje se je to uredilo in so mi ta vložena sredstva povrnili.

Muzej in dediščinsko gradivo:

Fakulteta za šport oziroma njihova knjižnica je ustvarila že kar obsežno zbirko, ki pa je ni bilo mogoče kar prenesti v prostore na Kopitarjevi. Zanjo namreč ni bilo ustreznih depojev. Zato sem se lotil intenzivnega zbiranja gradiva. Pri zbiranju mi je pomagalo, da sem se že prej precej gibal v športnih krogih.

Poznal sem tudi nekaj športnih novinarjev, v pomoč so bili tudi novinarji iz športne redakcije Dnevnika, ki so bili v isti hiši. Ti so mi omogočili neposreden stik z nekaterimi športniki.

Prvi pridobljeni predmet za Muzej športa:

Prvi predmet, ki je bil pridobljen, je bil sila aktualen. Šlo je za majico kolesarja Andreja Hauptmana, ki je leta 2001 osvojil prvo kolesarsko bronasto medaljo v cestni dirki na svetovnem prvenstvu v Barceloni. Kolesarja sem obiskal v rodnem Kranju in s tem se je začelo moje obsežno terensko delo.

Poleg osebnega stika je bilo za pridobivanje predmetov pomembno, da …:

Sem se udeleževal praktično vseh sprejemov športnikov, ki so se vračali s pomembnih tekmovanj, športnih prireditev in tiskovnih konferenc športnikov. Bil sem na vseh skupščinah Olimpijskega komiteja Slovenije ter prisoten na sestankih posameznih športnih zvez. Obiskoval sem tudi športna tekmovanja, kot so gimnastični Šalamunov pokal v Mariboru, evropsko prvenstvo v gimnastiki (2004), evropsko prvenstvo v vaterpolu (2003) itd.

Ostalo osnovno muzejsko delo v Muzeju športa:

Razumljivo je, da muzej zaradi kadrovske podhranjenosti ni mogel docela razviti svoje osnovne dejavnosti. Tako je popis gradiva ostal na nivoju reverzov. Je pa veliko delo opravila sodelavka Slavica Kukovec z vestno dokumentacijo fotografskega gradiva, ki je z velikimi donacijami (npr. Aleša in Svetozarja Gučka) samo naraščalo.

Delo na razstavnem področju:

Prvi korak na tem področju je bila razstava z naslovom Od Rudolfa Cvetka do Andreja Hauptmana, ki smo jo postavili v dvorani Jurček na Gospodarskem razstavišču leta 2001 v okviru sejma Šport in rekreacija. Na tovrstnih vsakoletnih prireditvah je muzej s svojo stojnico sodeloval tudi v naslednjih letih. S pomočjo zunanjih sodelavcev je Muzej športa leta 2002 pripravil fotografsko razstavo na temo športne zgodovine v tedanjem Uradu za šport.

Leta 2003 sva s Tomažem Pavlinom na Gospodarskem razstavišču in ob sejmu EXPO v čast 140. obletnici ustanovitve Južnega Sokola in začetka slovenskega športa pripravila veliko razstavo z naslovom Projekt muzejske zbirke v nastajanju, ki je pokazala, kakšen razstavni prostor bi potreboval muzej v prihodnje. Razstavo si je ogledalo veliko obiskovalcev sejma, svoj odmev pa je našla tudi v medijih.

V prihodnjih letih je muzej pripravil še več razstav: o zgodovini nogometa (Športni center Triglav, 2002), gimnastiki (dvorana Tivoli, 2004) in vaterpolu (bazen v Kranju, 2003). Leta 2015 sva z na novo honorarno zaposlenim sodelavcem Alešem Šafaričem v Nordijskem centru Planica postavila razstavo o zgodovini planiških skokov.

Stalna razstava Muzeja športa:

Ves čas sem se zavedal, da mora muzej v okviru javne službe razstaviti tudi gradivo, ki je dotekalo v muzej. S sodelavko Slavico Kukovec sva leta 2003 v največjem prostoru muzeja pripravila prvo, skromno razstavo z gradivom, ki je dotlej prišlo v muzej. Ta je že bil uvrščen v tako imenovano muzejsko mrežo in omenjen v muzejskih publikacijah, zato so ga počasi pričeli obiskovati prvi obiskovalci. Najprej posamezniki, nato pa predvsem šolske skupine iz Ljubljane kot tudi drugih delov Slovenije. Muzej je obiskovalo tudi precej tujih turistov. Za vse obiskovalce sem bil na voljo vsak dan v času od 8. do 14. ure. Zanje sem imel pripravljeno krajše vodstvo. Ko smo leta 2007 pridobili nekaj investicijskih sredstev s strani ministrstva, smo prenovili razstavne prostore in nakupili nekaj opreme. Našo predstavitev smo lahko še izboljšali. Posledično se je povečal tudi obisk in muzej je našel svoj prostor tudi v širši javnosti.

Obrazstavna dejavnost v Muzeju športa:

V muzeju smo organizirali srečanja med športniki in zainteresiranimi obiskovalci. Sam sem se, kadar je čas dopuščal, lotil tudi raziskovalnega dela. Tako sem pripravil razprave o vidnih članih Sokola, Viktorju Murniku (posvet v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 24. 3. 2006) in Engelbertu Ganglu (posvet v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 5.–6. 12. 2013). Pisal sem o kiparskem opusu Lojzeta Dolinarja, ki je povezan s športom, in sodeloval pri razstavi in katalogu o Stanku Bloudku (Leteči človek Stanko Bloudek (1890–1959), Tehniški muzej Slovenije, 2009).

Z namenom, da bi povečali prepoznavnost muzeja, smo leta 2004 ustanovili še Društvo prijateljev Muzeja športa, ki je imelo že ob ustanovitvi okrog 150 članov.

V muzej so prihajali po razne podatke iz zgodovine športa tudi zainteresirani posamezniki. Na voljo so imeli že tedaj bogato knjižnico, ki se je večala z raznimi donacijami. Poleg tega so imeli obiskovalci na voljo tudi pomemben vir podatkov v obliki nekdanjega športnega časopisa Polet in bogate zbirke fotografij.

Nerešena težava Muzeja športa:

Ves čas smo si prizadevali, da bi za muzej zagotovili najustreznejše prostore. Moram priznati, da smo se v tem smislu v nekem obdobju uskladili tudi z delavci Direktorata za šport. Tako so bili v igri lokacija Stožice (pogovori z županom Zoranom Jankovičem), Plečnikov stadion (pogovori s podjetnikom Jocom Pečečnikom), obnovljena Pristava na Kodeljevem (pogovori z vodstvom Fakultete za šport), obstajala pa je tudi čudna ideja, da bi muzej preselili v grad Turjak. Seveda je realizacija teh možnosti izostala, kar je velika škoda.

Pozitivni vidiki in nagrade dela v Muzeju športa:

Za svoje delo sem vendarle dobil javno in simbolno zadoščenje, ko sem na predlog vrhunskih športnikov Tine Maze, Jureta Franka, Rajmonda Debevca, Iztoka Čopa in Mitje Petkovška leta 2013 prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo na področju športa. Prav tako mi je v veselje, da Računsko sodišče RS v svoji reviziji, ki jo je opravilo v Muzeju športa, ni ugotovilo nikakršnih anomalij v poslovanju muzeja, pač pa je okrcalo državo za neustrezen odnos in skrb za dediščino slovenskega športa.

Zaslužen pokoj:

Leta 2016 sem kot vodja Oddelka Muzej športa Zavoda za šport Planica odšel v pokoj.

Sklepna misel:

Moj cilj je bil vselej, da bi Slovenci in slovenski športniki dobili svoj zgodovinski hram, kot ga imajo športniki v večini evropskih držav in tudi drugod. Pritegnil bi še besedam profesorja Draga Ulage iz leta 1997: »Za maloštevilen narod, kot smo Slovenci, je velikega pomena odnos do zakladnice naše kulture. Nič ne sme biti izgubljenega, nič pozabljenega, tudi na področju telesne kulture. Ker je za nami že dobro stoletje razvoja, ker žive priče odhajajo, je za muzej telesne kulture pet minut pred dvanajsto.«

 

 

Ali ste tudi vi varuh športne dediščine?

Hranite predmete ali fotografije, ki obeležujejo naše športne dosežke?

Pišite nam

Želite postati prijatelj Muzeja športa?

Bodite obveščeni o dogajanju v Muzeju športa in prejmite sveže informacije o novostih in naših aktivnostih.

Prijavite se na e-novice