Delavnice

Skakanje v vrečah ima dolgo brado, saj se je prvič pojavilo že konec 19. oziroma na začetku 20. stoletja, ko so tekme v skokih z vrečo prirejali kmetje in delavci na poljih, da so razbili monoton vsakdan in se malce razgibali. Z večanjem popularnosti so tekme začeli organizirano prirejati v času pobiranja pridelka in poletnih festivalov ali sejmov na prostem. Za skoke in posledično tekme so uporabljali vreče za shranjevanje krompirja ali drugih pridelkov ter blaga.

Navodila

Vsak udeleženec naj pred začetkom dirke zgrabi veliko vrečo (vreče so lahko iz poljubnega materiala) ali dovolj veliko prevleko za vzglavnik. Ko si zagotovi svojo (zmagovalno) vrečo, se naj postavi na v naprej določeno štartno črto in z obema nogama zleze v vrečo, ki si jo potegne do pasu in jo trdno drži z obema rokama. Ko sodnik ali eden od tekmovalcem da znak za začetek dirke, se naj kar se da hitro s sonožnimi odrivi požene proti cilju. Zmaga tisti udeleženec, ki prvi prečka ciljno črto.

Namig

Da bo dirka zanimivejša lahko v vrečo povabiš še kakšnega soudeleženca. V dvoje je igra razburljivejša in od obeh udeležencev zahteva dodatno spretnost ter dogovarjanje.

Žoga kot pripomoček za prosto igro in tekmovanje ima dolgo zgodovino. Danes najstarejši znani primerki segajo kar 4500 let v preteklost. Priljubljen pripomoček so bile kot del ljudskih in telovadnih iger.

Navodila

Igra 5–10 igralcev, ki stojijo v vrsti, med njimi pa je za 2–3 korake razmaka. Eden izmed njih je župan, ki stoji 10 korakov pred vrsto, preostali so občani. Cilj igre je odstraniti župana in priti na njegovo mesto. Župan podaja žogo občanom po vrstnem redu od prvega proti zadnjemu, in sicer od desne proti levi. Ko občan ujame žogo, jo mora takoj vrniti županu. Če občan žoge ne ujame, mora izstopiti iz vrste in se postaviti na zadnje mesto (t. j. na levo krilo). Če župan ne ujame žoge, izgubi svojo čast in mora županski stolček prepustiti prvemu občanu (prvi na desni), sam pa se postavi na zadnje mesto v vrsti. Na začetku mečejo z desnico, nato z levico.

Ker je prostor omejen, je lahko tudi manjše število igralcev, vendar vsaj 4–5.

Da igro popestrimo, lahko pravila zaostrimo in pripravimo tekmovanje. Če občan žoge ne ujame, je izločen in zapusti vrsto. Če župan ne ujame žoge, ga zamenja občan, katerega meta ni ujel, sam pa se odpravi v vrsto z občani. V tem primeru je cilj izločiti vse občane. Zmaga župan, ki izloči vse občane.

Tek je ena od prvin atletike, danes najbolj dostopna oblika rekreiranja, oziroma sploh ena glavnih oblik gibanja. Prvotno je bil del človekovega boja za preživetje kar nakazujejo jamske poslikave iz prazgodovine. Kasneje je postal med drugim neločljiv del vojaškega urjenja. In če imamo na eni strani tek kot sredstvo za gibanje in preživetje, imamo na drugi strani tek kot tekmovalno športno panogo, ki jo danes sestavlja več disciplin. V teku kot tekmovali tudi že na antičnih olimpijskih igrah. Tek je močno prisoten pri igri in tako je tudi pri vrtenju okoli palice.

Navodila

Igralec zapiči palico predse v tla. Z levo roko se prime pod desno roko za desno uho, z desno roko pa predklonjen drži palico zapičeno v tla. Zatem se 5 do 10 krat (se prilagodi starosti igralca) zavrti okoli palice. Ko se neha vrteti, spusti palico in teče proti cilju ter se ga dotakne.

Če bodo zgornja navodila pretežka za udeležence, se lahko poenostavijo. Tekmovalec se z obema rokama prime palice in glavo prisloni na zgornji rob palice. Zatem se 5 do 10 krat (se prilagodi starosti igralca) zavrti okoli palice. Ko se neha vrteti, spusti palico in teče proti cilju ter se ga dotakne.

Glede na to ali bo otrok ali odrasla oseba lahko zvišujeta ali znižujeta dolžino palice. Če je možno, se za cilj izbere drevo ali klopca. Lahko pa se na cilj postavi tudi prijatelj tekmovalca.

Skok je ena od prvin atletike. Njegove korenine segajo daleč v preteklost. V skoku v daljino kot delu peteroboja so tekmovali na antičnih olimpijskih igrah. Takrat so tekmovalci ob skoku držali v vsaki roki po eno utež težko od 1 do 5 kg. Raziskovalci si niso popolnoma enotni ali so skakali v daljino z zaletom ali z mesta. Zagotovo pa je bil skok v daljino z mesta del modernih olimpijskih iger, in sicer od 1900 do 1912. Skok v daljino z mesta je bil priljubljen v 19. stoletju, še posebej v okviru škotskih višavskih (Highland games) in vojaških iger. Danes je Norveška edina država, kjer prirejajo državno prvenstvo v skoku v daljino z mesta.

V Sloveniji je danes skok v daljino z mesta med drugim del t. i. športnovzgojnega kartona, ki se izvaja v osnovnih in srednjih šolah. S to vajo se meri predvsem eksplozivno moč.

Navodila

Tekmovalec se postavi za črto s stopali v širini bokov. Pogled ima usmerjen naprej. Zatem z zamahom rok (enkratnim ali večkratnim), ob katerem hkrati rahlo pokrči in iztegne noge ter se odrine sonožno v daljino, pri čemer si pomaga z zamahom rok do višine obraza.

Skok se lahko izvaja na travi ali na ožjem asfaltiranem delu ob travi. V kolikor bo na travi, se štartno črto označi s palico ali dvema stožcema. Ko tekmovalec skoči, se pri peti postavi kamen in tako označi dolžino. Zatem se dolžin zmeri z metrom. V kolikor bo skok na asfatu, se štartno črto zariše s kredo, ravno tako pa se s kredo označi dolžina skoka (zadaj za peto).