Delavnice

Skakanje v vrečah ima dolgo brado, saj se je prvič pojavilo že konec 19. oziroma na začetku 20. stoletja, ko so tekme v skokih z vrečo prirejali kmetje in delavci na poljih, da so razbili monoton vsakdan in se malce razgibali. Z večanjem popularnosti so tekme začeli organizirano prirejati v času pobiranja pridelka in poletnih festivalov ali sejmov na prostem. Za skoke in posledično tekme so uporabljali vreče za shranjevanje krompirja ali drugih pridelkov ter blaga.

Navodila

Vsak udeleženec naj pred začetkom dirke vzame veliko vrečo (vreče so lahko iz poljubnega materiala) ali dovolj veliko prevleko za vzglavnik. Ko si zagotovi svojo (zmagovalno) vrečo, naj se postavi na vnaprej določeno štartno črto in z obema nogama zleze v vrečo, ki si jo potegne do pasu in jo trdno drži z obema rokama. Ko sodnik ali eden od tekmovalcev da znak za začetek dirke, naj se čim hitreje s sonožnimi odrivi požene proti cilju. Zmaga tisti udeleženec, ki prvi prečka ciljno črto.

Namig

Da bo dirka zanimivejša, lahko v vrečo povabiš še kakšnega soudeleženca. V dvoje je igra razburljivejša in od obeh udeležencev zahteva dodatno spretnost ter dogovarjanje.

Žoga kot pripomoček za prosto igro in tekmovanje ima dolgo zgodovino. Danes najstarejši znani primerki segajo kar 4500 let v preteklost. Žoge so bile priljubljen pripomoček pri ljudskih in telovadnih igrah.

Navodila

Igra 5–10 igralcev, ki stojijo v vrsti, med njimi pa je za 2–3 korake razmaka. Eden izmed njih je župan, ki stoji 10 korakov pred vrsto, preostali so občani. Cilj igre je odstraniti župana in priti na njegovo mesto. Župan podaja žogo občanom po vrstnem redu od prvega proti zadnjemu, in sicer od desne proti levi. Ko občan ujame žogo, jo mora takoj vrniti županu. Če občan žoge ne ujame, mora izstopiti iz vrste in se postaviti na zadnje mesto (tj. na levo krilo). Če župan ne ujame žoge, izgubi svojo čast in mora županski stolček prepustiti prvemu občanu (prvi na desni), sam pa se postavi na zadnje mesto v vrsti. Igralci na začetku mečejo z desnico, nato z levico.

Kadar je prostor omejen, je lahko igralcev tudi manj, vendar ne manj kot 4–5.

Da igro popestrimo, lahko pravila zaostrimo in pripravimo tekmovanje. Če občan ne ujame žoge, je izločen in zapusti vrsto. Če župan ne ujame žoge, ga zamenja občan, katerega meta ni ujel, sam pa se postavi v vrsto z občani. V tem primeru je cilj izločiti vse občane. Zmaga župan, ki izloči vse občane.
 

Tek je ena od prvin atletike, danes najbolj dostopna oblika rekreiranja oziroma sploh ena glavnih oblik gibanja. Prvotno je bil del človekovega boja za preživetje, kar nakazujejo jamske poslikave iz prazgodovine. Kasneje je postal med drugim neločljiv del vojaškega urjenja. In če imamo na eni strani tek kot sredstvo za gibanje in preživetje, imamo na drugi strani tek kot tekmovalno športno panogo, ki jo danes sestavlja več disciplin. V teku so tekmovali že na antičnih olimpijskih igrah. Tek je močno prisoten pri igri in tako je tudi pri vrtenju okoli palice.

Navodila

Igralec zapiči palico predse v tla. Z levo roko se prime pod desno roko za desno uho, z desno roko pa predklonjen drži palico, zapičeno v tla. Zatem se 5- do 10-krat (številka se prilagodi starosti igralca) zavrti okoli palice. Ko se neha vrteti, spusti palico in teče proti cilju ter se ga dotakne.

Če bodo zgornja navodila za udeležence pretežka, se lahko poenostavijo. Tekmovalec se z obema rokama prime palice in glavo prisloni na zgornji rob palice. Zatem se 5- do 10-krat (številka se prilagodi starosti igralca) zavrti okoli palice. Ko se neha vrteti, spusti palico in teče proti cilju ter se ga dotakne.

Dolžina palice se zviša ali zniža glede na to, ali tekmuje otrok ali odrasla oseba. Če je mogoče, se za cilj izbere drevo ali klopca. Lahko pa se na cilj postavi tudi prijatelj tekmovalca.

Skok je ena od prvin atletike. Njegove korenine segajo daleč v preteklost. V skoku v daljino kot delu peteroboja so tekmovali na antičnih olimpijskih igrah. Takrat so tekmovalci ob skoku držali v vsaki roki po eno utež, težko od 1 do 5 kg. Raziskovalci si niso popolnoma enotni, ali so skakali v daljino z zaletom ali z mesta. Zagotovo pa je bil skok v daljino z mesta del modernih olimpijskih iger, in sicer med letoma 1900 in 1912. Priljubljen je bil tudi v 19. stoletju, še posebej v okviru škotskih višavskih (Highland games) in vojaških iger. Danes je Norveška edina država, kjer prirejajo državno prvenstvo v skoku v daljino z mesta.
V Sloveniji je danes skok v daljino z mesta med drugim del t. i. športnovzgojnega kartona, ki se izvaja v osnovnih in srednjih šolah. S to vajo se meri predvsem eksplozivna moč.

Navodila

Tekmovalec se postavi za črto s stopali v širini bokov. Pogled ima usmerjen naprej. Zatem se z zamahom rok (enkratnim ali večkratnim), ob katerem rahlo pokrči in iztegne noge, sonožno odrine v daljino, pri čemer si pomaga z zamahom rok do višine obraza.

Skoki se lahko izvajajo na travi ali na ožjem asfaltiranem delu ob travi. Če se izvajajo na travi, se štartna črta označi s palico ali dvema stožcema. Ko tekmovalec skoči, se pri peti postavi kamen in tako označi dolžino. Zatem se dolžina izmeri z metrom. Če se skoki izvajajo na asfaltu, se štartna črta zariše s kredo, prav tako pa se s kredo označi dolžina skoka (zadaj za peto).