V Sarajevu je bilo…
Olimpijske igre v Sarajevu leta 1984 niso potekale brez manjših ali malce večjih zapletov in spodrsljajev. A si je bila večina obiskovalcev, tekmovalcev, novinarjev in političnih ter športnih funkcionarjev enotnih, da so bile, gledano nasploh, sarajevske igre uspešno izvedene oziroma resnične »igre prijateljstva«, v športnem pomenu pa »igre presenečenj«. Takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch je celo izjavil, da so bile sarajevske igre najboljše v zgodovini olimpijskih iger. To so potrdili tudi številni novinarji, ki so dodali, da takšnega reda še ni bilo na do tedaj nobenih olimpijskih igrah.
Sarajevo je v času iger obiskala tudi politična delegacija angleškega mesta Coventry. Ob odhodu iz olimpijskega mesta niso mogli skriti svojega navdušenja. Seveda jih je najbolj razveselila zlata medalja umetniško drsalnega para Jayne Torvill in Christopherja Deana, vendar niso mogli, kljub muhastemu vremenu, prehvaliti tudi organizacije in ljudi v mestu. Svoje misli so strnili v stavek: »Sarajevo je izredno mesto, malo je takih ljudi na svetu, kot so Sarajevčani.« Londonski Financial Times pa se je na drugi strani lotil finančne ocene iger. Pri tem so njihovi novinarji zapisali, da je organizacijski odbor in celotna država finančna sredstva porazdelila zelo racionalno in da bi lahko organizatorji imeli od iger celo dobiček.
Nemški novinarji so na drugi strani ugotavljali, da so sarajevske igre prve po igrah v avstrijskem Innsbrucku leta 1976, ki so se odvile brez velikih političnih prepirov in se tako približale mirovnemu idealu barona Pierra de Coubertina. Nekateri so celo presodili, da je kvaliteta organizacije iger Jugoslavijo približala za lep kos poti proti Zahodu. Kljub nekaterim opaznim napakam so bili do organizacijskega odbora dokaj usmiljeni, saj so zapisali, da so bile organizacijske pomanjkljivosti v dopustnih mejah oziroma da je vse nenačrtovano potekalo po načrtu. Zaznali so, da so na koncu tamkajšnji gledalci in gledalci pred televizijskimi zasloni prišli do spoznanja, da je neizbrisni pečat iger in spomina nanje pustil (prav) draž improvizacije. Zato se ne gre čuditi, da so številni nemški in drugi tuji novinarji od vseh srbohrvaški besed v največjem številu posvojili besedno zvezo »nema problema«. K oceni o improvizaciji so nemški novinarji dodali, da če bi Jugoslavija in njeno gospodarstvo znalo tako improvizirati in bilo tako iznajdljivo kot Sarajevčani in organizacijski odbor iger, potem se Evropi ne bi bilo potrebno bati za Jugoslavijo in njen obstoj.
Vselej zadovoljen je bil tudi tehnik ameriške televizijske postaje ABC. Ta je vsakič na vprašanje, če je vse vredu, odgovoril, da je fantastično. Še posebej mu je v spominu ostala toplina in gostoljubnost prebivalcev Sarajeva.
