Športni utrinek – Kratka zgodovina kegljanja
Starodavne igre, ki imajo (ne)posredno povezavo s sodobnim kegljanjem, lahko zasledimo že v starem Egiptu. O tem pričajo tako stenske poslikave kraljevih grobnic kot predmeti odkriti v staroegipčanskem otroškem grobu. Te je že leta 1930 v bližini mesta Nagada odkril ter raziskal angleški arheolog in egiptolog Sir William Matthew Flinders Petrie (1853 – 1942). Predmete, ki jih lahko povežemo s predhodnico kegljanja, je sestavljalo devet stožčastih kamnitih (alabaster) kegljev, štiri kamnite krogle in tridelni oboki iz marmorja. Domneven cilj igre je bil podreti vseh devet kegljev s čim manj meti krogle, pri čemer so slednje morale najprej skozi obok. Predmeti in posledično igra so bili datirani v čas okoli 3.200 pr. n. št.
O igrah podobnih sodobnemu kegljanju poroča tudi starogrški zgodovinar Herodot (starogrško Ἡρόδοτος; okoli 485 pr. n. št. – okoli 420 pr. n. št.). Kot lasten izum in zaželeno prostočasno dejavnost jo pripisuje Lidijcem, ki so živeli v Mali Aziji. Tudi rimski legionarji so si svoj čas krajšali z različnimi igrami, med katerimi najdemo tudi takšno, katere cilj je določene kamnite predmete spraviti čim bliže drugim kamnitim predmetom. Raziskovalci so mnenja, da je ta igra tako predhodnica balinanja kot sodobnega kegljanja.
Rimski legionarji so bili tudi tisti, ki so z igro podobno sodobnemu kegljanju seznanili starogermanska plemena. Igra ali igre so hitro pridobivale na priljubljenosti. Neposreden predhodnik sodobnega kegljanja bi naj tako izviral iz področja sodobne Nemčije in bi naj nastal v 3 ali 4. stoletju. Sprva sicer ne kot šport, temveč verski obred očiščevanja greha. Pri tem je moral grešnik skalo zakotaliti po stezi, ki je zelo spominjala na sodobno stezo pri kegljanju, v palico (kegelj), ki je predstavljala pogana. Če je pogana uspešno podrl je bil očiščen svojega greha. Palico oziroma Kegel so verniki nosili vedno s seboj. Iz tega izvira, da so bili igralci poimenovani keglerji. Predhodnico kegljanja so igrali predvsem v samostanih in cerkvah.
Pisni viri iz srednjega veka potrjujejo, da je kegljanje sčasoma pridobivalo na priljubljenosti in številu aktinih igralcev. Kot razširjenja ljudska igra je bilo kegljanje tako prvič natančneje zabeleženo leta 1157 v Kroniki Rothenburga ob Tauberju (Chronik von Rothenburg ob der Tauber). Kegljajo se je samo na prostem in posledično ob lepem vremenu, pri čemer so poznali dve vrsti kegljanja. Pri enem so kroglo metali po zraku, medtem ko so pri drugem kroglo kotalili po tleh. Kegljalo se je ponavadi ob prazniki in sejmih. Med leti 1265 in 1300 so se v srednjeveškem nemškem mestu Xanten v Spodnjem Porenju meščani in kanoniki samostana Sv. Viktorja združili v bratstvo Kegelorum (fratres Kegelorum), kar pomeni, da je bil ustanovljen kegljaški ceh oziroma v današnjem prenesenem pomenu prvi kegljaški klub.
Tudi v srednjem veku ni bil pri kegljanju poudarjen športni vidik, temveč so kegljanje povezovali s stavami in/ali igrami na srečo, pri čemer so bili v igri veliki zneski, kar je za nekatere kegljače lahko pomenilo tudi finančen propad. Nasilje in goljufije so bili logična posledica. Zaradi tega so bili sprejeti tudi prvi pravni (in drugi) predpisi ali dokumenti, ki so skušali zajeziti ali onemogočiti stavništvo ali celo samo kegljanje. Tako so v Berlinu in Kölnu leta 1325 najprej omejili stave pri kegljanju na pet šilingov, nato pa leta 1335 v celotni takratni Nemčiji sprejeli prepoved kegljanja (v Augsburgu že leta 1276). Za kršenje pravil je bila predvidena zaporna ali denarna kazen. Leta 1366 je Nemčiji sledila Anglija pod vladavino kralja Edvarda III., ki je za igranje kegljanja predvidel celo smrtno kazen. Zgledu Nemčije in Anglije je sledila današnja Francija. Prepoved kegljanja so v Nemčiji odpravili leta 1468, kar pa ni veljalo za praznike ob posvetitvah cerkva.
Kljub prepovedim in omejitvam priljubljenosti kegljanja oblasti niso mogle omejiti ali celo izbrisati iz ljudske zavesti. Še več, številni viri iz 15. stoletja pričajo o tem, da je moralo biti igrišče za kegljanje, tako kot t. i. plesni dom, v vsaki skupnosti in je moralo služiti zabavi in prostemu času. Poleg tega so v obravnavanem času začele za kegljaške tekme ali zabave skrbeti bogatejše meščanske hiše, tudi tako, da so zgradile oziroma postavile lastno kegljišče. Četudi je v številnih duhovniških krogih kegljanje še vedno veljalo kot bogokletno, so ga prav tako igrali v prenekaterem samostanu. Pri tem so sledili tradiciji začetka kegljanja in ga imenovali tudi »pobijanje poganov«. Iz 15. stoletja so tudi prve pisne omembe kegljanja na prostoru današnje Slovenije.
Vedno večja prefinjenost in/ali priljubljenost kegljanja med vsemi sloji poznosrednjeveškega prebivalstva je terjala tudi izboljšavo igrišč. Prvo izboljšavo, ki so jo uporabili na kegljišču je bila raba ilovnatih tal, ki so bila primerno zravnana in utrjena. Kasneje so na obdelano ilovico natresli še žlindro ali fin pesek. Kljub temu so zaradi neenakomernega igrišča nastajale prevelike rezultatske razlike. Sledilo je polaganje desk na sredo kegljaške steze, kar bi vsem udeležencem omogočalo kar se da enakovredne pogoje. Ker je bilo kegljanje dejavnost na prostem so kegljači in organizatorji kmalu začeli razmišljati še o strehi ali celo dvoranah za kegljanje. Prvo pokrito igrišče je, sodeč po pisnih virih, zaživelo leta 1455 v Londonu.
