Športni utrinek – Kratka zgodovina kegljanja, nadaljevanje
V 16. stoletju (in kasneje) je popularnost kegljanja med vsemi družbenimi sloji samo naraščala. Do 17. stoletja je skorajda že v celoti izgubilo slab sloves stavništva in igre na srečo. Večji ugled se je kazal v vse več aktivnih igralcih, ki so izhajali tudi iz vrst duhovščine in plemstva. Kegljanje je postalo nepogrešljiv del skorajda vseh osebnih, ljudskih in drugih praznikov, kakor tudi (večjih) cerkvenih obredov in posvetitev cerkva. Vse do 18. stoletja se je kegljanje večinoma, kljub naraščajočemu številu pokritih kegljišč in novih tehničnih izboljšav, odvijalo na prostem.
Zaradi vse večjega ugleda, števila aktivnih igralcev in nepogrešljive vpetosti v prosti čas so se v kegljanju morale zgoditi nekatere spremembe. Do 18. stoletja so kegljači poznali in igrali številne inačice igre oziroma športne panoge. Predvsem je variiralo število kegljev, od treh pa vse do 17. Tekom časa so se spreminjale tudi velikost ter material krogle in kegljev. Začetno kamnito kroglo je počasi zamenjala lesena. Vseh sprememb, neenakosti in različic igre je bilo v nekem trenutku preveč. Zato je berlinski naravoslovec, leksikograf in zdravnik Johann Georg Krünitz (1728 – 1796) leta 1768 v svojem Leksikonu prvič zapisal 13 pravil za kegljanje. Posamična pravila, z manjšimi spremembami, veljajo še danes.
V 19. stoletju je kegljanje postalo vse bolj organizirano, uniformirano in športno oziroma tekmovalno. Leta 1886 je Centralna zveza nemških kegljaških klubov (Zentralverband Deutscher Kegel klubs; ustanovljena 1885 v Dresdnu) dokončno določila pravila, ki so iz še vedno obstoječih različnih iger kegljanja, ki so se lahko razlikovale regionalno ali celo znotraj enega mesta, napravile eno univerzalno športno panogo. Povedano drugače, določili so pravila in standarde za kegljišče, dimenzijo kegljev ter krogle in tekmovalne predpise. V začetku 19. stoletja so evropski izseljenci igro oziroma šport ponesli tudi v Severno Ameriko, kjer so jo zaradi stavništva, nasilja, popivanja in goljufij kmalu prepovedali. Da bi se prepovedi izognili, so ameriški kegljači spremenili določena pravila kegljanja in izumili ameriško različico oziroma bowling.
Konec 19. stoletja so se po Evropi in Ameriki začeli ustanavljati lokalni in regionalni klubi ali združbe. Prav tako so nastale prve državne kegljaške zveze. Tako tudi na ozemlju današnje Slovenije leta 1880 dobimo prvi kegljaški klub. To je bila Edinost (po nekaterih virih Enotnost) iz Ljubljane. Vse zapisano kaže na to, da je v kegljanju 19. stoletja začel prevladovati športni oziroma tekmovalni vidik. Pojavila so se tudi prva državna prvenstva; v Nemčiji je bilo prvo državno prvenstvo v kegljanju organizirano leta 1891, medtem ko so lahko ameriški kegljači na nacionalnih tekmovanjih in turnirjih nastopili leta 1895.
Lokalni, regionalni in državni organiziranosti kegljaškega športa je sledila mednarodna organiziranost. Prvi poizkusi uniformiranja kegljanja, organizacije svetovnih turnirjev oziroma prvenstev in poenotenja s pomočjo univerzalnih pravil so stekli leta 1926. Tega leta so Finska, Nemčija, Nizozemska, Švedska in ZDA ustanovile Mednarodno kegljaško (bowling) zvezo (IBA – International Bowling Association), ki je sprva zastopala le kegljanje na deset kegljev. Prvo svetovno prvenstvo v kegljanju (bowlingu) je sledilo leta 1936 in je bilo izpeljano v Berlinu. Potekalo je vzporedno z nemškim državnim prvenstvom. Decembra 1951 so visoki predstavniki IBA-ja v nemški Hamburg povabili delegate zainteresiranih držav, da bi razpravljali o statusu (svetovnega) kegljanja in morebitnemu prestrukturiranju zveze. Januarja naslednje leto je bila kot rezultat razprav ustanovljena Mednarodna kegljaška zveza (FIQ – Federation internationale des Quilleurs), ki je združila kegljanje na deset kegljev (bowling) in tri sekcije na devet kegljev (Asphalt, Bohle in Schere). Med enajstimi ustanoviteljicami je bila tudi Kegljaška zveza Jugoslavije. Leta 1979 je sledilo priznanje FIQ-a kot mednarodne športne federacije s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK).
V Sloveniji se je na začetku 20. stoletja igralo zgolj kegljanje na devet kegljev, kar je seveda posledica nemškega vpliva na naše kraje. Organiziranost v klube ali krožke je bila slaba, zato ne preseneča, da se Slovenci niso preveč zanimali ne za Jugoslovanski kuglački savez, ki je bil ustanovljen leta 1932 v Zagrebu, in ne za turnirje, ki jih je zveza pričela organizirati. Pred pričetkom 2. svetovne vojne je razvoj kegljanja v Sloveniji nekoliko zamrl. Konec vojne je prinesel nov zagon v razvoju obravnavane športne panoge. Nastajali so novi klubi in krožki, pri čemer so za najbolj atraktivne veljale tekme med klubi: Železničar in Krim iz Ljubljane, Branik iz Maribora in Kladivar iz Celja.
Septembra 1948 je bil pri Fiskulturni zvezi Slovenije imenovan Odbor za kegljanje. Januarja 1950 pa je sledila ustanovitev Kegljaške zveze Slovenije (KZS), ki je nemudoma postala članica Kegljaške zveze Jugoslavije. Pričel se je razcvet slovenskega kegljaškega športa. Leta 1953 je bilo ustanovljenih šest kegljaških centrov, ki so bili leta 1954 preimenovani v Okrajne kegljaške zveze (ob razpadu Jugoslavije Kegljaške podzveze): v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Trbovljah in Kranju. Prav tako leta 1954 je bilo v Šoštanju organizirano prvo republiško in državno prvenstvo za mladince.
Po osamosvojitvi Slovenije je Kegljaška zveza Slovenije leta 1991 postala samostojna članica FIQ. Že oktobra 1991 je Kegljaški klub Emo Celje kot državni jugoslovanski prvak na ekipnem ženskem članskem Svetovnem pokalu v Bratislavi nastopil pod slovensko zastavo. Osvojil je 1. mesto in s tem prvo samostojno slovensko medaljo na mednarodnem tekmovanju.
