Športni utrinek – Razvoj košarkarske žoge
Danes ljubitelji športa košarko neločljivo povezujejo z žogo oranžne ali oranžno-rjavkaste barve, katere površina je razdeljena z značilnimi črnimi črtami oz. rebri. Seveda so tudi barvna odstopanja, vendar se skorajda vse uradne košarkarske tekme igrajo z žogo oranžnega ali oranžno-rjavkastega odtenka. Današnja košarkarska žoga je napihljiva in izdelana iz usnja, gume ali sintetičnega kompozita. Kot vsak šport in oprema povezana z njim ima tudi košarkarska žoga svojo zgodovino, zgodbo in razvoj. Košarkarska žoga nekoč je izgledala precej drugače.
Na začetku igranja košarke, torej v začetku 90. letih 19. stoletja, se je košarka igrala z žogo za nogomet. Kar je seveda povsem razumljivo glede na dejstvo, da je bila košarka izumljena skorajda iz danes na jutri. Že leta 1894 se je (uraden) izumitelj košarke James Naismith povezal s podjetjem A. G. Spalding and Bros. (Chicago, Illinois), da bi ustvarili žogo namenjeno izključno košarki. Podjetje je kot rešitev ponudilo žogo sestavljeno iz usnja, zaradi česar je bila žoga rjava. Posamični deli usnja so bili med seboj sešiti z navadno vezalko. Pod usnjem je bila posebna platnena podloga, ki je žogi omogočala oporo, enakomernost in konstantno obliko. Znotraj je bil gumijasti mehur, napolnjen z zrakom. Žoga je tehtala manj kot 560 gramov in imela obseg 76 centimetrov, kar je bilo približno 10 centimetrov več kot takratna nogometna žoga.
Do leta 1942 so bile žoge za košarko šivane ročno. Omenjenega leta pa so prvič izdelali, sicer še vedno iz usnja ter iste oblike in barve, košarkarsko žogo v kalupu. Leta 1949 je obseg 76 centimetrov postal tudi standard za vse košarkarske žoge na uradnih tekmah. Žoga za košarko je ostala takšna kot ob koncu 19. stoletja vse do leta 1956, ko je glavni košarkarski trener na Univerzi Butler (Indianapolis, Indiana) Tony Hinkle predlagal spremembo barve. Po mnenju Hinkla rjava žoga ni bila dovolj vidna ne za igralce in ne za gledalce. Zato so jo sprva pobarvali rumeno, hkrati pa so ji odvzeli šive. Za Hinkla tudi ta sprememba ni bila dovolj dobra. Izbral je oranžno barvo in se leta 1957 povezal (spet) s podjetjem Spalding, da bi razvil povsem novo žogo. Ustvarjena je bila zelo podobna žoga, kot jo poznamo danes.
Prvič so novo žogo uporabili na finalni tekmi ameriškega elitnega študentskega prvenstva NCAA leta 1958 v Louisvillu (Kentucky). Ni trajalo dolgo, ko so žogo začeli uporabljati tudi v ligi NBA, kar je pomenilo, da je Spaldingova žoga postala njena uradna žoga. NBA so sledile še druge košarkarske organizacije in lige. Žoga iz konca 50. let je ohranila svojo obliko do leta 1970, ko je bila ta podvržena novim izboljšavam oziroma spremembam. Tradicionalne štiri (usnjene) kose (površine) je zamenjalo osem kosov, ki so bili med seboj ločeni s črno črto. Košarkarski svet je tudi novo različico žoge sprejel z navdušenjem in jo posvojil za svojo.
Usnje je ostalo osnoven material za košarkarske žoge vse do konca 90. let. Takrat so ga začeli izpodrivati drugi materiali, kot je sintetika ali guma. Nov material je bil v primerjavi z usnjem bolj trpežen, zlasti pri igri na zunanjih igriščih. Nov material za žoge je sprejela večina uveljavljenih košarkarskih lig na svetu. Ena od izjem je NBA, kjer za žoge še vedno uporabljajo pravo usnje, četudi so leta 2006 poizkusili z mikrovlakni. Uporabi teh so se uprli igralci.
Današnje košarkarske žoge so izdelane po strogih in specifičnih načrtih in merilih, ki jih izdajo in/ali potrdijo mednarodne košarkarske organizacije. Žoge imajo strogo določene velikost, težo, tlak, odbojnost, obseg, barvo in material, iz katerega so izdelane. Pri velikosti je za večino moških članskih ekip določena številka 7 (obseg: 750–770 mm, teža: 580–620 g), ženske igrajo s številko 6 (obseg: 715–730 mm, teža: 510–550 g), medtem ko ima mladina večinoma žogo številka 5 (obseg: 685–700 mm, teža: 465–495 g).
