Boris (Kristo) Kristančič

Boris »Kristo« Kristančič se je rodil 21. novembra 1931 slovenskima staršema v Skopju, v Vardarski banovini nekdanje Kraljevine Jugoslavije. Bil je odličen košarkar, trener, športni funkcionar, organizator in diplomiran inženir gradbeništva. Prijatelji, znanci in ljudje, ki so ga bližje poznali, pa so ga opisovali tudi kot »očeta« slovenske košarke, vizionarja in arhitekta zgodbe o uspehu jugoslovanske košarke.

Mladost je Kristančič preživel v Parizu in Skopju, kjer je tudi končal osnovno šolo. Leta 1945 se je družina preselila v Maribor, kjer je končal nižjo gimnazijo (1948). Po uspešno končani šoli se je družina spet preselila, tokrat v Ljubljano, kjer je Boris opravil maturo na I. gimnaziji (danes Vegova) in se vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Uspešen zagovor diplome je sledil leta 1959.

Kot igralec je Kristančič večino časa prebil v Ljubljani, kjer je od leta 1948, ko je začel trenirati in postal član mladinske ekipe, do 1961 igral za Enotnost/AŠK Olympijo/AŠK Olimpijo in bil s strani mnogih označen, poleg Iva Daneua, kot njen najboljši igralec. Odličen je bil v metih z razdalje in pri izvajanju prostih metov, ki jih je treniral celo z zavezanimi očmi. Večidel časa je Kristančič v klubu opravljal dve nalogi – hkrati je bil igralec in glavni trener moštva. Kot igralec (in trener) je z Olimpijo trikrat osvojil naslov jugoslovanskega državnega prvaka, in sicer v letih 1957, 1959 in 1961. Kristo je za kratek čas igral tudi v Rimu. Od oktobra do decembra leta 1958, ko se je v italijanskem glavnem mestu izpopolnjeval na področju gradbene tehnologije, je bil član Stelle Azzurre, ki je na koncu sezone elitne italijanske lige osvojila 7. mesto (od 12 ekip). S tem je postal prvi slovenski košarkar, ki je igral za tuj klub. Za igranje ni bil plačan oziroma ni dobival plače, vendar je imel krito stanovanje ter prehrano, dobival je nekaj lir »za sproti«, na koncu gostovanja pa je za zahvalo prejel celo avto Fiat 500 Topolino. V Rimu so ga opazili tudi predstavniki oziroma funkcionarji francoskega kluba Olympique Antibes in ga pregovarjali, da bi prišel na Azurno obalo. Kristančič jih je kategorično zavračal, zavrnil in se vrnil v Ljubljano.

Odlične predstave v Olimpiji so mu zagotovile tudi dres jugoslovanske reprezentance. Zanjo je igral med letoma 1951 in 1960 ter zabeležil 81 uradnih nastopov. V omenjenem obdobju je bil tudi šest let kapetan Plavih. Kot član reprezentance je bil udeleženec svetovnega prvenstva leta 1954 v Braziliji (11. mesto), dveh evropskih prvenstev (Bolgarija leta 1957, 6. mesto; Turčija leta 1959, 9. mesto) in olimpijskega turnirja v košarki na poletnih igrah v Rimu leta 1960 (6. mesto).

Kristančič je bil aktiven in uspešen tudi kot trener. Pri tej nalogi so ga vodili izpiljena intuicija za vodenje moštva, posluh in občutek za (izstopajoče) košarkarje in igro, zagnanost pri učenju ter proučevanju, natančnost in prepričljivost. Iz povprečnih košarkarjev in začetnikov je znal narediti odlične igralce in državne reprezentante. Povedano se je odrazilo tudi v dveh naslovih državnih jugoslovanskih prvakov, ki jih je Kristančič z Olimpijo osvojil v letih 1962 in 1966. Zadnji osvojeni naslov je Kristančiču in Olimpiji omogočil igranje v Pokalu evropskih prvakov v sezoni 1966/67, kjer je Olimpija na koncu zasedla 3. mesto. S tem je Kristo postal prvi trener Olimpije s stopničkami v evropskem tekmovanju. Trenersko kariero je na klin obesil leta 1967, po finalnem turnirju četverice v Madridu.

Izven košarkarskih igrišč je Kristančič uspešno opravil več nalog in služb. Bil je eden glavnih pobudnikov in gonilna sila pri gradnji Hale Tivoli, katere gradnja se je končala marca 1965. Vmes, natančneje leta 1962, je postal prvi direktor Zavoda ing. Stanka Bloudka (kasneje Zavod Tivoli, danes Šport Ljubljana), kjer je izpolnil nalogo dokončne ureditve športnega parka Tivoli ter gradnje zimskega bazena in omenjene športne dvorane. Sledilo je 25 letno obdobje (1963–1987) delovanja v strokovnem svetu Košarkarske zveze Jugoslavije (KZJ). Sprva je bil član, večidel pa predsednik omenjenega sveta. V času delovanja na KZJ je s svojimi odlikami, ki so ga krasile že kot trenerja, močno vplival na ustoličenje trenerjev in selekcijo državnih reprezentantov. Na ta način je skupaj z Boro Stankovićem, Radomirjem Šaperjem, Aleksandrom Nikolićem, Rankom Žeravico in Mirkom Novoselom postavil temelje za izredne dosežke jugoslovanske košarke.

Leta 1966 je bil Kristančič eden glavnih organizatorjev Evropskega košarkarskega festivala, ki je med 13. in 16. oktobrom potekal v Hali Tivoli. Prav omenjen festival in njegova organizacija sta bila povod za kandidaturo Ljubljane (in Jugoslavije) za Svetovno prvenstvo v košarki leta 1970. Kristančič je leta 1967 postal predsednik, kasneje pa generalni sekretar Organizacijskega odbora Svetovnega prvenstva, ki ga je moral organizirati z malo denarja, saj slovenska zvezna vlada ni zagotovila oziroma imela večje vsote. Vse je bilo odvisno od dobrega načrtovanja in vodenja. Kristančič je skupaj z 200 člani košarkarskih klubov, ki so večinoma delali kot prostovoljci, delo opravil odlično. Manjkajoči denar sta nadomestila ljubezen in strast. Trud je bil poplačan z jugoslovanskim naslovom svetovnega prvaka v domači Hali Tivoli.

Organizacijske in vizionarske poti Kristančiča se tukaj niso ustavile. Leta 1988 je dobil zamisel o ustanovitvi Košarkarske akademije Alpe–Adria. Še istega leta je zamisel uresničil in tako je zaživela akademija s sedežem v Pulju, ki so se ji pridružili številni domači in tuji strokovnjaki. Akademija ni ostala zgolj teoretično podajanje znanja, temveč je iz nje izšla tudi liga Alpe–Adria, ki jo lahko štejemo kot nekakšno predhodnico današnje lige AdmiralBet ABA. Kristančič je tudi eden od najbolj zaslužnih, da je bila Košarkarska zveza Slovenije (KZS), po razpadu Jugoslavije, skorajda ekspresno sprejeta v Mednarodno košarkarsko zvezo (FIBA). Leta 1991 je bil Kristo del delegacije na kongresu FIBE, ki je potekala v ZDA. Tam je s svojim govorom in diplomatskimi sposobnostmi prepričal prenekaterega člana in KZS je 10. januarja 1992 postala polnopravna članica.

Vendar pa je Kristančič po koncu svoje aktivne kariere delovanje v košarki omejil na minimum oziroma se odločil, da od tega ne bo živel. Po njegovih besedah zaradi premočnih čustev in prekrasnih dogodkov, ki so se mu zgodili. Leta 1978 se je zaposlil v ljubljanski Emoni kot podpredsednik za razvoj. V istem podjetju je ostal do svoje upokojitve leta 1989.

Za svoj neizbrisen pečat v slovenskem športu in košarki je prejel številna odlikovanja in priznanja (skupaj 28). Omenimo le nekaj od njih: leta 1965 je prejel Bloudkovo plaketo, leta 1970 Bloudkovo nagrado, leta 2001 pa častni znak svobode Republike Slovenije »za življenjski jubilej petdeset let dela na področju slovenskega športa, še posebej za zasluge pri razvoju košarke«.