Začetki košarke v Kranju
Začetki košarke v Kranju so zelo podobni tistim v drugih slovenskih krajih. Pobudniki in začetniki košarke v gorenjskem glavnem mestu so bili dijaki Tekstilnega tehnikuma (danes del Šolskega centra Kranj). Pod budnim očesom in vodstvom profesorjev Mira Pintarja in Štefana Ošina, vendar v skromnih pogojih, so prve košarkarske korake naredili leta 1949. Še v istem letu so jim sledili dijaki Gimnazije Kranj, ki so z vadbo košarke pričeli na zunanjem igrišču na Primskovem. V želji po dokazovanju so sledile prve prijateljske tekme med »tekstilci« in »gimnazijci«, ki so večinoma potekale na zunanjem igrišču iz ugaskov ob Golniški cesti (kasneje tam avtobusna postaja). Na začetku so, tudi zaradi bolj organizirane vadbe, prevladovali tekstilci. Kmalu se je razmerje moči spremenilo in zmagovito moštvo ter gonilna sila kranjske košarke so postali gimnazijci. Prijateljske tekme med mestnima rivaloma so se končale z jesenjo, ko se je pričelo pogostejše deževje, zaradi česar so se morali gimnazijci preseliti v gimnazijsko telovadnico. V želji po izboljšanju tehnike in nadaljevanju nove športne panoge je Gimnazija Kranj proti koncu leta 1949 svojo telovadnico opremila z leseno konstrukcijo, na kateri sta bila dva kovinska obroča. S tem je šola dijakom tudi poživila ure telesne vzgoje in posledično vzbudila še več zanimanja za košarko. Poleg dijakov obeh omenjenih srednjih šol so leta 1949 košarko gojili tudi v I. kranjski delovni brigadi, ki je pomagala pri gradnji avtoceste Zagreb–Beograd. V brigadi niso samo vadili košarke, pač pa so se v omenjenem letu tudi preizkusili na dveh tekmah. Prva je bila proti eni izmed drugih sodelujočih brigad, druga pa proti moštvu Crvene zvezde iz hrvaškega Slavonskega Broda.
Vse zapisano je leta 1950 privedlo do vzpostavitve košarkarske sekcije pri Telesno vzgojnem društvu (TVD) Partizan. S tem se je uradno pričelo organizirano delo v kranjski košarki. Tako kot pri dijakih so bili tudi pri košarkarjih začetki težavni in naporni. Primanjkovalo je ustrezne opreme, prav tako pa je bilo v Kranju le malo ljudi z ustreznimi izkušnjami in sposobnostmi za organizirano košarkarsko vadbo. Košarkarji so se na treninge od blizu in daleč vozili s kolesi, na tekme pa s kamioni (ali kolesi), za kar so porabili tudi po cel dan. Prevladala je pregovorna gorenjska trma in kranjski košarkarji so kmalu dočakali vidnejše rezultate. Že leta 1953 so pod imenom TVD Partizan Kranj osvojili prvo mesto v drugi slovenski ligi pred Partizanom iz Domžal. Leta 1954 je sledilo preimenovanje v Košarkarski klub (KK) Triglav. Že leto kasneje (1955) so bili Kranjčani četrti v prvi slovenski košarkarski ligi in boljši od trboveljskega Rudarja. V tem letu je bila tudi ustanovljena pionirska košarkarska šola, ki jo je vodil Dušan Rebolj. Sledil je najboljši rezultat kranjskih košarkarjev v 50. letih. V prvi slovenski ligi zahod so leta 1956 zasedli tretje mesto in v svojih vrstah imeli najboljšega strelca lige Draga Petriča (262 koša). Uspehi košarkarjev niso bili spregledani in tako so se leta 1957 Triglavani lahko veselili prvega asfaltnega košarkarskega igrišča v Kranju, ki je stalo v Savskem logu. Igrišče na tem mestu ni stalo dolgo, saj ga je zamenjalo novo razstavišče, košarkarji pa so se leta 1960 preselili v športni park. Kljub novemu igrišču začetek novega desetletja za KK Triglav ni bil prav nič spodbuden. Sicer so se uvrstil v hrvaško–slovensko košarkarsko ligo, v kateri so igrali vsi najmočnejši jugoslovanski klubi, ki niso igrali v prvi zvezni jugoslovanski ligi, a vidnejših rezultatov ni bilo. Omenjena liga je leta 1962 celo razpadla, Kranjčani pa so se preselili v slovensko ligo. Tudi to ni prineslo vidnejših rezultatov in dviga kvalitete. KK Triglav se je moral celo preseliti v drugo slovensko ligo in počakati vse do leta 1969 in nov rod košarkarjev, da se je krivulja rezultatov obrnila navzgor. V omenjenem letu so si Kranjčani s košarkarji Celja razdelili drugo mesto v prvi slovenski košarkarski ligi, pri čemer so oboji zaostali za ljubljansko Ilirijo. Kot prvak bi morala KK Ilirija nastopiti v kvalifikacijah za drugo zvezno jugoslovansko ligo, vendar se je zaradi finančnih težav kvalifikacijam odpovedala. Spričo istega števila točk sta Triglav in Celje odigrala dodatno tekmo, v kateri so bili Kranjčani boljši z 69:61. S to zmago so si pridobili pravico za nastop na kvalifikacijskem turnirju. Žal jim veliki met na kvalifikacijah ni uspel.
Leta 1959 prvič v slovenskem ženskem košarkarskem prvenstvu zasledimo tudi košarkarice KK Triglav. Za razliko od moških kolegov je začetek 60. let predstavljal obdobje dobrih in vrhunskih rezultatov za košarkarice. Slednje so vrhunec dosegle z osvojitvijo naslova slovenskih prvakinj leta 1965, kar jim je omogočilo nastop na kvalifikacijskem turnirju za prvo zvezno jugoslovansko ligo, ki je potekal v Banja Luki. Tudi na tem so osvojile prvo mesto in premagale košarkarice beograjskega Voždovačkega, banjaluškega Mladi Krajišnik, Jedinstva iz Bijelega Polja in skopskega Vardarja. Usoda pa je imela drugačne načrte in Triglavanke v zvezni jugoslovanski ligi leta 1966 niso zaigrale. Razlogi so bili finančni, saj ženska ekipa KK Triglav ni imela dovolj sredstev, da bi košarkarice lahko trenirale v telovadnici ali da bi plačali izkušenega trenerja. Zapisano je bil tudi razlog, da so perspektivnejše igralke prestopile v ljubljansko Olimpijo. Košarkarice, ki so ostale, pa niso bile konkurenčne in so le stežka držale stik z drugimi slovenskimi ženskimi ekipami. Leta 1969 je sledil izpad iz prve slovenske košarkarske lige za ženske. Omenjeno in dejstvo, da je v Kranju in okolici primanjkovalo mladink, ki bi se ukvarjale s košarko, je privedlo do tega, da je ženska košarka v Kranju za nekaj časa zamrla.
