Vinko Jelovac

Istrski košarkar Vinko Jelovac se je rodil 18. novembra 1948 v naselju Jelovci v bližini Pazina. Že kot najstnik je kazal navdušenje in velik košarkarski talent ter se kot petnajstletnik (1963) znašel v mladinskih selekcijah Košarkarskega kluba Pula. Kmalu je prestopil v članske vrste Pule in si s svojimi predstavami prislužil mesto v mladinski reprezentanci Jugoslavije. Reprezentančna kariera je bila konstantna, medtem ko je na klubski ravni leta 1966 prišlo do spremembe, saj se je pridružil ekipi BSK iz Slavonskega Broda. V tem hrvaškem mestu je zaključil tudi srednjo šolo. Dar za košarko, ki so ga medtem opazili tudi iskalci talentov večjih jugoslovanskih klubov, ambicija po napredovanju v košarki in želja po nadaljevanju šolanja so ga jeseni leta 1967 pripeljali v Ljubljano, natančneje k Olimpiji. Pri »Zmajih« je ostal vse do konca aktivne igralske kariere leta 1982. Med bivanjem v slovenski prestolnici je uspešno zaključil tudi Visoko šolo za telesno kulturo (danes Fakulteta za šport).

V dresu Olimpije je Jelovac tako preživel kar 17 sezon. Že v prvi sezoni je klubu pomagal do drugega mesta v zvezni košarkarski ligi, ko je Olimpija zaostala le za Zadrom. Sledilo je še eno drugo mesto, medtem ko je sezona 1969/70 Jelovcu in Olimpiji prinesla naslov državnih prvakov. Olimpija omenjenih uspehov do konca aktivne igralske kariere Jelovca ni več ponovila. Še več, v državnem prvenstvu so se najbolje odrezali v sezoni 1977/78, ko so na koncu zasedli četrto mesto. V tem obdobju se je Olimpija tudi trikrat uvrstila v finale Pokala Jugoslavije (1969, 1970/71 in 1981/82), vendar brez želenega uspeha. V evropskih tekmovanjih se je Olimpija z Jelovcem dvakrat prebila do polfinala Pokala Saporta, in sicer v sezonah 1968/69 in 1982/83. Kot omenjeno je Jelovac svojo aktivno igralsko kariero pri Olimpiji zaključil leta 1982, natančneje 3. decembra. Poslovil se je na prijateljski tekmi proti zagrebški Ciboni pred do zadnjega kotička napolnjeno Halo Tivoli, ko so navijači glasno skandirali: »Mi smo Vinkovi, Vinko je naš!« Po zadnjem sodnikovem žvižgu je Jelovac s simbolično predajo kapetanskega traku nasledstvo predal Petru Vilfanu.

Še večje in odmevnejše uspehe je Jelovac žel z reprezentanco Jugoslavije, za katero je igral med letoma 1968 in 1977. Zbral je 240 nastopov (po nekaterih podatkih 243), kar ga uvršča v sam vrh po številu nastopov, med slovenskimi košarkarji pa celo na prvo mesto. Z doseženimi 2.220 koši zaseda šesto mesto na večni lestvici strelcev. Za reprezentanco je igral že na Olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, ko so »Plavi« zasedli peto mesto. Že štiri leta pozneje (1976) pa je z jugoslovansko reprezentanco postal olimpijski podprvak v kanadskem Montrealu. Olimpijskemu srebru je dodal še dve medalji s svetovnih prvenstev: nepozabno zlato s svetovnega prvenstva v tako rekoč domači Hali Tivoli (1970) in srebrno s prvenstva, ki ga je leta 1974 gostil Portoriko. V vitrini pa Jelovacu ne manjkajo niti odličja s prvenstev stare celine. Tako je bil z Jugoslavijo srebrn na Evropskem prvenstvu leta 1969, ko je to potekalo v Italiji (Caserta in Neapelj). Isti uspeh je Jugoslavija ponovila leta 1971, ko je prvenstvo gostila Zvezna republika Nemčija (Essen in Böblingen). Obakrat je bila od Jugoslovanov boljša Sovjetska zveza. Na Evropski prestol so se »Plavi« povzpeli leta 1973, ko je prvenstvo potekalo v Španiji oziroma Kataloniji (Barcelona in Badalona), kjer je bil Jelovac tudi najboljši strelec prvenstva. Reprezentanca je uspeh ponovila tudi dve leti kasneje (1975) na domačem evropskem prvenstvu (Beograd, Split, Karlovac, Reka) ter zmagoviti niz  podaljšala še na prvenstvo leta 1977 v Belgiji (Ostend in Liège). Na vrhu Evrope jih je 1979 zamenjala Sovjetska zveza, vendar tokrat že brez Jelovaca, ki je reprezentančno pot sklenil po zmagoslavju leta 1977.

Po koncu igralske kariere se je posvetil trenerskemu poklicu. Jeseni  1985 je najprej sedel na klop ljubljanskega Slovana, a že spomladi leta 1986 presedlal k »domači« Smelt Olimpiji. To je že v sezoni 1986/87 iz 1. B zvezne košarkarske lige, potem ko je sezono pred tem izpadla, popeljal nazaj v 1. A zvezno ligo. V isti sezoni (87/88) je Olimpijo popeljal tudi do finala Pokala Jugoslavije, vendar jim je slavje preprečil beograjski IMT (danes KK Atlas). Na vroči klopi Olimpije je vztrajal do pozne jeseni 1990, njegov največji uspeh z ekipo pa je bilo osvojeno četrto mesto v državnem prvenstvu v sezoni 1987/88. Trenersko pot je nadaljeval v Pulju pri Gradine Pula, nato pa v Osijeku (OKK Darda). Trenerska pot ga je med drugim zanesla tudi v Izrael k Maccabiju iz Tel Aviva, s katerim je postal tako državni kot pokalni prvak. Trenersko kariero je sklenil leta 2000 pri zagrebški Ciboni.

Vinko Jelovac je bil dvakrat izbran za slovenskega športnika leta, in sicer v letih 1973 in 1974. Leta 2012 pa je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov.