Franc Abulnar – utrinki iz življenja kolesarskega asa

Tadej Pogačar! Matej Mohorič! Jan Tratnik! Luka Mezgec! Primož Roglič! Jakob Omrzel, Gal Glivar in drugi so imena, ki danes zaznamujejo slovensko kolesarstvo.

Pred njimi so navijači vzklikali imena Bonče, Hauptmana, Čerina, Brajkoviča in Valjavca, še desetletja prej pa Rozmana, Oblaka, Štirna in Abulnarja. O teh pionirjih se dolgo ni veliko pisalo, zato je Lovro Kastelic v kolumni Amnezija opozoril na pozabo Franca Abulnarja, prvega Slovenca na Touru leta 1936: »Zato ne morem razumeti, da nam je iz kolektivnega spomina uspelo izbrisati človeka, ki je kar dve desetletji kraljeval slovenskemu kolesarstvu.«

Dolga leta je celo veljalo, da je bil Primož Čerin prvi Slovenec na Touru leta 1986. Tudi sam je pozneje dejal: »Da je nekdo tekmoval že pol stoletja pred mano, sem izvedel šele pozneje.« A Franc Abulnar je bil eno od osrednjih imen slovenskega kolesarstva že desetletja prej. Nastopal je na mednarodnih dirkah, zmagoval doma in leta 1936 vozil Tour. O Abulnarju so obširno poročali takratni časopisi, pozneje pa ga je leta 1951 ob petnajsti obletnici nastopa na Touru omenil tudi športni novinar Mladen Delić.

Zdi se, da novinarji, ki so ob Čerinovem nastopu leta 1986 pisali o »prvem Slovencu«, preprosto niso raziskovali dovolj. To je storila Petra Mušič, ki je Abulnarja podrobno predstavila v reviji Bicikel leta 2018. Toda porumeneli časopisni listi in arhivsko gradivo razkrivajo še marsikatero zanimivost.

Ko arhiv popravi biografije

Že pri osnovnem podatku o njegovem življenju naletimo na zanimivo težavo. V številnih poznejših biografskih zapisih, zlasti na spletnih straneh, se je kot datum Abulnarjevega rojstva uveljavil poletni čas – bodisi 11. junij bodisi 11. julij 1909.

Toda izvirni vpis v ljubljanski rojstni in krstni knjigi pove drugače. Franc oziroma Frančišek Abulnar se je rodil 28. novembra 1909 ob eni uri zjutraj na Martinovi cesti v Ljubljani očetu Gašperju Abulnarju in materi Marijani, rojeni Knez. Dva dni pozneje so ga krstili v cerkvi sv. Petra. Majhna podrobnost? Morda. A lep primer, kako se lahko napačen podatek desetletja seli iz zapisa v zapis – dokler nekdo ne odpre prvotnega vira.

Od ljubljanskih cest proti Evropi

Abulnar je začel nase opozarjati že kot mlad kolesar. V tem športu pa se je, kakor je zapisala Petra Mušič, znašel, ker ga je h kolesarstvu pritegnil prijatelj Josip Šolar. Franc Abulnar je povabilo sprejel – in očitno zelo hitro ugotovil, da mu dirkanje leži. Dragocene spomine in družinsko gradivo je Petri Mušič posredoval tudi njegov sin Frank. Toda tu lahko k doslej znani zgodbi dodamo še nekaj. Orumeneli časopisni listi in športne rubrike namreč omogočajo spremljanje njegove kolesarske kariere skorajda iz dirke v dirko.

Že poleti leta 1927, ko je imel Franc Abulnar komaj sedemnajst let, se njegovo ime pojavlja med tekmovalci ljubljanskega kolesarskega društva Sava. Na 12-kilometrski preizkušnji je osvojil drugo mesto, kmalu pa je na eni od dirk juniorjev že zmagal. In ni ostalo pri tem. Na 100-kilometrski preizkušnji za državno cestno prvenstvo je bil četrti, na kar 150 kilometrov dolgi dirki Ljubljana–Celje–Ljubljana tretji, na 50-kilometrski dirki juniorjev pa je ponovno zmagal. Za sedemnajstletnika, ki ga je h kolesarstvu pritegnil prijatelj, začetek torej ni bil ravno slab, mar ne?

V naslednjih letih je njegovo ime tako vse pogosteje polnilo športne rubrike. Nastopal je na cestnih in gorskih dirkah, posegal po visokih mestih in se prebijal med najboljše domače kolesarje. Leta 1931 je nastopil na balkanski olimpijadi, naslednje leto pa postal državni gorski prvak. Prav leta 1932 je poročevalec ob njegovih predstavah zapisal oceno, ki se je izkazala za skoraj preroško: »Ilirijanski Abulnar [je] pravi tip mednarodnega dirkača.«

Prvi okus mednarodnega kolesarstva

In res: že leta 1935 je Franc Abulnar stal na startu velike etapne Dirke po Romuniji. O prihodu jugoslovanske ekipe v Bukarešto je pozneje pripovedoval, da so bili lepo sprejeti, toda »vse je bilo lepo in dobro, toda le do pričetka borbe na kolesih«. Po njegovih besedah so domače tekmovalce favorizirali pri vrstnem redu in odmeri časov; zase in Stjepana Ljubića (1906–1986) je denimo trdil, da so ju že v prvi etapi oškodovali za 15 minut. Še bolj slikovito je Abulnar opisal ravnanje nekaterih tekmecev: »Često, ko smo hoteli leči k počitku, smo zapazili, da manjkajo blazine, rjuhe itd. Da celo postelje so nam polivali z vodo.« Manjkali naj bi tudi rezervni deli; nekemu Poljaku so izginile gume, ki jih je naslednji dan našel na kolesu romunskega tekmovalca.

Jugoslovanska ekipa je dirko nazadnje predčasno zapustila, Abulnar pa je bil prepričan, da bi se sicer lahko borila za vrh. Njegovo pričevanje danes težko v celoti preverimo, ponuja pa imeniten vpogled v precej »divji svet« mednarodnega kolesarstva tridesetih let. Franc ga je kot »pravi tip mednarodnega dirkača« takrat šele začel dobro spoznavati; največja preizkušnja pa ga je čakala naslednje poletje v Franciji.

Prvi Slovenec na Touru

Potek Abulnarjevega nastopa na Touru je na podlagi številnih virov, pričevanj njegovega sotekmovalca Stjepana Grgca (1909–1960) in spominov sina Franka pred leti podrobno predstavila že Petra Mušič.

Toda porumenelo jugoslovansko in francosko časopisje devet Abulnarjevih dni na Touru pokaže še nekoliko drugače – skozi dež, sneg, blato, padce, polomljena kolesa in drobne prizore, ki so jih ujeli tedanji poročevalci in fotografi. Tour leta 1936 je bil poseben: prvič so prireditelji uvedli uradni dan počitka, obenem pa je bil to zadnji Tour pred uvedbo menjalnikov. Tekmovalce so spremljali dež, mraz in v gorah celo sneg.

Ob Francu Abulnarju so Kraljevino Jugoslavijo zastopali Stjepan Grgac, Rudolf Fiket (1915–1978) in Stjepan Ljubić. V Parizu jih je pričakal direktor dirke Henri Desgrange, Abulnar pa je dobil startno številko 62. Na štartu so bili med 90 kolesarji in pred njimi je bilo več kot 4400 kilometrov poti okoli Francije.

Že prva, 258 kilometrov dolga etapa od Pariza do Lilla je pokazala, kaj jih čaka. Abulnar je na spolzkem cestišču padel, poškodoval kolo in sebe ter dolgo čakal na pomoč. Grgac se je spominjal, da so jih bičali »dež, močan veter in nevihte«, ponekod pa so vozili skozi vodo in blato.

Iz iste etape se je ohranil tudi precej manj dramatičen prizor. Pri Orchiesu sta se Švicar Leo Amberg in Abulnar železniške zapornice lotila kar čeznjo, čeprav jima je gledalec kazal odprti prehod. Fotografijo je 11. julija 1936 objavil francoski Le Miroir des sports.

V naslednjih dneh je Abulnar vztrajal, medtem ko je jugoslovanska četverica razpadala. Po tretji etapi je prvič postal lanterne rouge, zadnji v skupnem seštevku. Najboljšo etapno uvrstitev je dosegel prav v visokih Alpah: v osmi etapi do Briançona je bil 51. Konec Abulnarjevega nastopa je prišel naslednji dan na poti proti Dignu prek Izoarda, Varsa in Allosa.

Grgac je zapisal, da so bile ceste tedaj polne snega in da je Abulnarja ob železniški zapornici zbil avtomobil, mu zdrobil kolo in ga poškodoval po glavi. Po približno uri je kljub temu nadaljeval in prišel do cilja, vendar s prevelikim zaostankom. Izločila ga je časovna zapora. Po devetih etapah se je tako končal nastop prvega Slovenca na Tour de France.

Abulnar pa z izločitvijo iz dirke iz francoskih časopisov ni izginil. Novinarji so ga očitno vzeli za svojega: postal je celo junak satiričnega feljtona Le Roman des Alpes v Gazette du Tour časnika L’Auto. Zgodbo so si pisci podajali iz dneva v dan. O. Van Godtsenhoven je 16. julija 1936 svoje poglavje začel z drzno napovedjo: »Abulnar bo zmagal na Tour de France.« Lucien Cazalis, Jean Leulliot in Robert Perrier so domišljijo nadaljevali; Perrier ga je po koncu njegove resnične dirke poslal celo pred nebeška vrata in nato vrnil na Tour: »Abulnar se je vrnil. Jutri starta.«

Boksar ali kolesar?

Od vrnitve seveda ni bilo nič, a francoskim piscem ni ušla niti njegova postava; Abulnarja so opisali kot moža, ki je bolj »boksar kot kolesar«. Pri tem pa sploh niso bili daleč od resnice. Boksar sicer ni bil, se je pa ukvarjal s športom, ki mu je precej blizu – rokoborbo. Že slovensko časopisje leta 1930 omenja Abulnarja med rokoborci.

Še bolj zgovoren je zapis iz marca 1934 o prvenstvu Dravske banovine v grško-rimskem slogu, ko je v lahki kategoriji nastopil tudi Franc Abulnar – in postal prvak. Poročevalec je zapisal: »V tej kategoriji je briljiral znani kolesarski prvak Abulnar (I), ki je tik pred tekmovanjem prispel iz Italije in v petih nastopih gladko premagal svoje nasprotnike, trikrat s touchem, dvakrat po točkah in postal prvak. /…/.« To udejstvovanje v drugem športu nas skorajda prepriča, da bi lahko potegnili vzporednice s katerim od današnjih asov.

Kolesarski kruh ni sladek

Kljub tem uspehom je ostal predvsem kolesar. Leta 1935 je nastopal na Dirki po Romuniji, v letu svojega nastopa v Franciji pa se je le nekaj tednov po Touru vrnil tudi na romunsko pentljo. Večkrat se je uvrstil med prvo deseterico, vendar dirke ni končal: svoj davek je terjala bolezen in po sedmi etapi je odstopil. Že v prvi etapi je imel tudi precej smole, saj je moral zaradi okvare menjalnika dvakrat zamenjati kolo.

Izkušnja velikega mednarodnega kolesarstva očitno ni bila samo prijetna. Decembra 1937 je časopisje poročalo, da se je Abulnar leto prej odpovedal amaterstvu in prestopil med profesionalce, po nastopih na Touru in v Romuniji pa se je »nekoliko razočaral«. Spoznal naj bi, da »ni kolesarski kruh (posebno v profesionalizmu) tako sladek, kakor bi utegnil kdo misliti«. Kolesarstvu se kljub temu ni odpovedal.

Vojna leta

V vojnem letu 1941 je na 80-kilometrski preizkušnji za vsega »kolesno dolžino« ugnal tekmece in s časom 2:41:21,4 postal slovenski prvak v cestnem kolesarstvu. Kako tesno je bilo, priča poročilo Slovenca: šele sodniki so potrdili, da je novi prvak Franc Abulnar.

Ob kolesarstvu se je posvečal družini in svojemu poklicu – vulkanizerstvu. Če gre verjeti časopisnim oglasom, je popravljal celo galoše. Kolesa pa ni postavil v kot. Poleti 1944, ko so okupacijske oblasti znova dovolile vožnjo s kolesi, ga je časopisje še vedno predstavljalo kot »dobro znanega dirkača« in pokrajinskega prvaka iz leta 1941.

Avgusta 1944 je poskrbel še za manjšo kolesarsko »afero«. Po predčasnem umiku s Hermesovega dirkališča v Šiški je napovedal vrnitev na prvenstvu Slovenske kolesarske zveze 27. avgusta; Jutro je zato 19. avgusta oznanilo: »Tudi Abulnar bo na startu.« Toda na dan dirke je sporočil, da ne bo nastopil, ker prvenstvo po njegovem »ne bo izvedeno po mednarodni praksi«. Na izjavo se je javno odzval celo odbor zveze.

Istega leta se je Abulnar v časopisju znašel še zaradi precej drugačnega »prekrška«, na katerega so pred časom opozorili tudi pri @Slo-cycling: vulkanizer Franc Abulnar je bil med kaznovanimi zaradi kršenja predpisov o zatemnitvi.

Novi časi

Po vojni je že jeseni 1945 sodeloval na dirki Trst–Varna. V štirinajstih dneh so kolesarji prevozili »skoraj 1600 km, kar pomeni z ozirom na končano vojno posebno velik uspeh za prireditelje, kakor tudi za tekmovalce«. Abulnar je s časom 64:51:13 osvojil odlično 6. mesto, zmagal pa je hrvaški kolesar Milan Poredski (1922–2005).

Leta 1947 je Abulnar znova dirkal – tokrat z avtomobilom. Časopisje poroča, da je Franc na avto-motodirki v Opatiji, ki naj bi si jo ogledalo kar 30.000 ljudi, v kategoriji do 500 ccm zmagal pred Pintarjem in Lojzetom. Toda njegovo srce je ostalo kolesarsko. Leta 1948 se je vrnil na številne domače preizkušnje, postal prvak Slovenskih goric in prvak Slovenije v cestnem kolesarstvu ter se znova udeležil dirke Trst–Varna, kjer je osvojil 13. mesto.

Pot na tuje

To so bile tudi zadnje dirke, ki jih je vozil v domovini. Že naslednje leto je Ameriška domovina poročala, da se je spomladi 1949 znašel v italijanskem begunskem taborišču. Arhivski dokument kot datum njegovega ilegalnega odhoda navaja 30. marec 1949. Zakaj je odšel, očitno niso vedeli niti predstavniki tedanje državne varnosti. V poročilu, ki ga danes hrani Arhiv Republike Slovenije (SI AS 1931, RSNZ SRS, t.e. 270, JEM 21567, Franc Abulnar), namreč beremo: »Tu je imel urejeno življenje, a je brez znanega vzroka pobegnil.«

Nekaj o razlogih vendarle vemo. Petra Mušič je zapisala, kaj je Abulnar o svojem odhodu povedal sinu: »Njegova trgovina je bila edina v Jugoslaviji, ki je izdelovala gume za kolesa in male gume za avtomobil Fiat Topolino. Ker je bilo življenje težko, se je odločil, da odide.« Po tej pripovedi je leta 1948 prečkal mejo, pet mesecev preživel v begunskem centru Cinecitta v Rimu in skušal dobiti vizum za ZDA. Ker ni imel sponzorja, je sprva odšel v Brazilijo, kjer je v Portu Alegreju delal v vulkanizerski industriji.

Čas odhoda se v pripovedi in arhivskem dokumentu ne ujema – prvi ga postavlja v leto 1948, drugi na 30. marec 1949 –, o nadaljnji poti pa ni dvoma. Iz Italije je Abulnar odšel v Brazilijo, pozneje pa v Toronto v Kanadi. Leta 1955 so se mu pridružili žena in otroci.

Družina se je v Torontu dobro znašla in se dejavno vključila v tamkajšnjo slovensko skupnost. V Slovenskem domu v Torontu niso bili dejavni le Franc in njegova žena, temveč tudi njuni otroci. Hči Lili se je udejstvovala v smučanju in na bradlji, športno dejaven pa je bil tudi sin Frank. O njihovih športnih in drugih dejavnostih večkrat beremo v slovenskem izseljenskem časopisju.

Vulkanizer, ki je po duši športnik

Franc Abulnar je umrl 18. novembra 1995, deset dni pred 86. rojstnim dnem. Po poklicu je bil vulkanizer, po duši pa športnik. Po pripovedovanju sina si je svoja kolesa iz rezervnih delov celo sestavljal in popravljal sam. Ukvarjal se je z rokoborbo in sedel za volan dirkalnega avtomobila, toda v ospredju je vselej ostajalo kolo. Z njim je osvajal domača prvenstva, nastopal na velikih mednarodnih dirkah in se julija 1936 podal tudi na največjo med njimi.

Francoske pentlje ni končal, toda prav na njej je dosegel nekaj, česar mu ni mogel vzeti noben odstop: postal je prvi Slovenec, ki je nastopil na Dirki po Franciji. O dosežkih, kakršne slovenski kolesarji na Touru nizajo danes, je lahko slovenski kolesarski svet leta 1936 le sanjal. Devet desetletij pozneje ime Franca Abulnarja v zgodovini slovenskega kolesarstva ostaja tam, kamor se je zapisalo julija 1936 – na prvem mestu.

Avtor: dr. Miha Šimac