Športni utrinek – Kratka zgodovina odbojke

Za idejnega očeta odbojke velja ameriški športni učitelj William G. Morgan (1870–1942). Ta je v drugi polovici leta 1895, ko je služboval na gimnaziji Young Men’s Christian Association (YMCA) v Holyoku v zvezni državi Massachusetts (ZDA), združil prvine košarke, bejzbola, tenisa in rokometa ter ustvaril novo igro, sprva imenovano Mintonette – ime, ki izvira iz prvine badmintona. Iz košarke si je sposodil žogo, iz tenisa mrežo, iz rokometa uporabo rok ter iz bejzbola razdelitev igre na inninge. Odbojka je bila zamišljena  kot dvoranski šport, namenjen starejšim (moškim), predvsem lokalnim poslovnežem. Ti so košarko, ki se je razvila le štiri leta prej in bila zelo priljubljena med mladino, videli kot pregrobo in/ali »poskočno«. Morgan je mintonette razumel kot fizični šport, vendar brez nepotrebne agresije. Igrali naj bi jo po službi ali med odmorom za kosilo, vendar brez napora oziroma s ciljem sproščanja udeležencev.

S to idejo in deloma razvito novo športno panogo je v začetku leta 1896 obiskal dr. Alfreda T. Halsteada (1862–1908), profesorja na šoli za usposabljanje YMCA (YMCA Training School – danes Springfield College). Predstavil mu je nov šport, ki je bil Halsteadu všeč, le ime se mu ni zdelo primerno. Glede na način igre je kasneje (po prvi tekmi) predlagal, da bi se novi šport imenoval Volley Ball. Morgan se je strinjal in ime je z manjšim popravkom ostalo do danes. Že 7. julija 1896 je bila v Springfieldu v zvezni državi Massachusetts odigrana prva ekshibicijska tekma, ki je pritegnila številno občinstvo. Za tekmo je Morgan sam izbral dve ekipi s po petimi moškimi igralci. Kapetana pa sta bila James J. Curran, takratni župan Holyokea, in John Lynch, načelnik gasilske enote.

Predhodnica odbojke se je v marsičem razlikovala od današnje. Igrala se je na manjšem igrišču (7,6 x 15,2 m; danes 9 x 18 m), na katerem je bilo neomejeno število igralcev na vsaki strani. Igralci žoge niso odbijali čez mrežo, temveč so jo lovili in metali čez mrežo (to se je kmalu spremenilo). Vsaka tekma je bila razdeljena na devet inningov, vsak inning pa je bil sestavljen iz treh servisov. Pri tem je serviserju lahko žogo čez mrežo pomagal spraviti tudi soigralec, če ta ni poletela čez. Prva (uradna) pravila je odbojka dobila že v letih 1896/1897, objavljena pa so bila julija leta 1896 v reviji Športna vzgoja (Physical Education).

Že leta 1900 je Kanada prva država izven ZDA, kjer zasledimo odbojko. Sledili so Filipini, Japonska, Kitajska, Burma, Indija in Mehika, pri čemer so jo ponekod igrali po lastnih pravilih (npr. v Aziji je bilo na igrišču lahko 16 igralcev). Predvsem v Aziji je odbojka hitro pridobivala privržence, kar se odraža tudi v umestitvi nove športne panoge na prve igre Daljnega vzhoda (predhodnico Azijskih iger), ki so leta 1913 potekale v Manili. V Evropo so odbojko prinesli predvsem ameriški vojaki med prvo svetovno vojno. Sprva se je uveljavila v Franciji in Italiji, a se je kmalu razširila in postala priznana športna panoga na Češkoslovaškem, Poljskem in v Sovjetski zvezi. V Jugoslavijo je prišla leta 1918 – na eni strani s Francozi, na drugi pa z Američani.

Do zgodnjih tridesetih let 20. stoletja se je odbojka večinoma igrala kot prostočasna in rekreativna dejavnost. Mednarodnih tekem, večjih tekmovanj ali celo organiziranih državnih prvenstev je bilo zelo malo. To se je spremenilo po letu 1947, ko je bila ustanovljena Mednarodna odbojkarska zveza (Fédération Internationale de Volleyball – FIVB). Ta si je kot eno svojih prioritetnih nalog zadala organizacijo mednarodnih tekmovanj. Prvo svetovno prvenstvo v odbojki za moške je bilo na sporedu leta 1949, gostiteljica pa je bila Praga. Prvi svetovni prvaki so postali odbojkarji Sovjetske zveze, ki so bili v finalu boljši od Češkoslovaške. Prvega svetovnega prvenstva so se lahko udeležile le reprezentance iz Evrope, že tri leta kasneje (1952), ko je prvenstvo gostila Moskva, pa so na njem lahko nastopile tudi reprezentance iz Azije. Spisek se je nato seveda povečal na cel svet. Podobno je bilo tudi pri dekletih, vendar s to razliko, da so prvo prvenstvo odigrale leta 1952.

Prvo evropsko prvenstvo za moške je bilo na sporedu pred prvim svetovnim, in sicer leta 1948. Gostil ga je Rim, nastopilo pa je le šest reprezentanc. Prvi evropski prvaki so postali odbojkarji Češkoslovaške, pred Francozi in Italijani. Tudi pri evropskih prvenstvih so dekleta morala malce počakati s svojimi nastopi. Prvo žensko evropsko prvenstvo je bilo namreč na sporedu leta 1949, gostila pa ga je Praga. Prevladale so reprezentance Vzhodne Evrope; prvakinje so postale odbojkarice Sovjetske zveze, pred Čehoslovakinjami in Poljakinjami. Del olimpijskih iger je odbojka, tako za ženske kot moške, od leta 1964 (Tokio). Prve olimpijske prvakinje so postale Japonke, prvi olimpijski prvaki pa odbojkarji Sovjetske zveze.

Uveljavitev odbojke v Slovenij je povezana s češkimi in jugoslovanskimi sokoli, ki so odbojko sprejeli medse nekoliko prej kot slovenski. Ti so med letoma 1924 in 1925 novo športno panogo uvrstili v sokolsko vadbo (igre), po nekaterih podatkih pa naj bi odbojko prvič vadili leta 1924 v telovadnici Sokola Maribor – Matica. Na začetku so se za odbojko uporabljala različna imena, kot so odbijena, izpodbijanje, podbijanje, izpodbivka, odbivka in odbijanje. Odbojka je ostala domet sokolskih organizacij vse do konca druge svetovne vojne. Po vojni je skrb za njen razvoj in širjenje prevzel Odbor za igre pri Fizkulturni zvezi Slovenije, ki se je v veliki meri zgledoval po sokolskih predhodnikih. Že leta 1945 je bilo organizirano prvo državno prvenstvo, na katerem so se pomerile republiške reprezentance. Prvi jugoslovanski prvaki so postali odbojkarji Hrvaške, medtem ko so Slovenci zasedli tretje mesto. V ženski konkurenci pa so si Slovenke pokorile jugoslovansko konkurenco. Dekleta so uspeh ponovila tudi kasneje, saj so bile odbojkarice Poleta Maribor državne prvakinje še leta 1946, ljubljanske Enotnosti med leti 1947 in 1950, ljubljanskega Železničarja pa leta 1951. Vmes, leta 1950, je bila ustanovljena Odbojkarska zveza Slovenije, ki je prevzela skrb za razvoj, popularizacijo in organizacijo odbojke v Sloveniji. Dekleta so v vrhu jugoslovanske odbojke ostala tudi v 50. letih. Kasneje je nastopilo manjše zatišje uspehov, kar pa se je spremenilo spet v 80. letih, ko so se odbojkarice Palome Branika iz Maribora vrnile v sam vrh. Leta 1985 in 1986 jim je uspelo osvojiti tudi jugoslovansko žensko odbojkarsko prvenstvo. Na drugi strani so bili fantje malce manj uspešni, saj jim je jugoslovansko prvenstvo uspelo osvojiti le enkrat. Leta 1955 so prvaki postali odbojkarji Branika iz Maribora.

Samostojna slovenska odbojkarska liga za ženske in moške je bila prvič na sporedu v sezoni 1991/1992. Naslov državnih prvakov si je v obeh konkurencah zagotovil Maribor. Med dekleti so si vso slovensko konkurenco pokorile odbojkarice Palome Branika, medtem ko so bili med fanti najboljši odbojkarji Vilede. Do danes (vključno s sezono 2025/26) so si med odbojkaricami največ naslovov priigrale igralke Branika (Paloma Branik, Infond Branik, Nova KBM Branik, OTP banka Branik), ki so bile prvakinje 18-krat. Med fanti so bili 22-krat državni prvaki igralci ACH Volley (ELVO Bled, Autocommerce Bled, ACH Volley Bled, ACH Volley Ljubljana).

Slovenska ženska reprezentanca je svojo prvo promocijsko (uradno) tekmo odigrala 20. junija 1992 v Ljutomeru. Na prijateljski tekmi so se pomerile z Avstrijkami, ki so veljale za favoritinje, vendar so bile Slovenke boljše z rezultatom 3:1 v nizih. Prvič so se Slovenke na svetovno prvenstvo uvrstile leta 2025 in zasedle 16. mesto. Na prvo evropsko prvenstvo se jim je uspelo uvrstiti deset let prej (2015). Žal so brez zmage kot zadnje v svoji skupini hitro zapustile prvenstvo. Nanj so se uvrstile še v letih 2019, 2023 in 2026. Najboljša uvrstitev jim je uspela prav na zadnjem evropskem prvenstvu (2026), ko so osvojile 12. mesto. Večje uspehe beležijo Slovenke v Evropski ligi, kjer so leta 2016 osvojile bronasto, leta 2026 pa celo srebrno medaljo.

Slovenska moška reprezentanca je svojo prvo uradno tekmo odigrala kar na svojem prvem uradnem tekmovanju, Spomladanskem pokalu v češkem Mikulovu, kjer so se pomerili s Švicarji in jih premagali s 3:1 v nizih. Na koncu so med 16 reprezentancami zasedli 10. mesto. Na evropsko prvenstvo se jim je prvič uspelo uvrstiti leta 2001, ko so na koncu zasedli 12. mesto. Sledila so redna uvrščanja na prvenstva stare celine, in sicer v letih 2007, 2009, 2011, 2013, 2015, 2017, 2019 in 2023. Slovenski odbojkarji se niso zadovoljili zgolj z uvrstitvami na prvenstvo, temveč so posegli v sam vrh evropske odbojke. Na turnirjih leta 2015 (gostitelja Italija in Bolgarija), 2019 (gostitelji Francija, Belgija, Slovenija in Nizozemska) in 2021 (gostitelji Poljska, Češka, Estonija in Finska) so osvojili naslov evropskih podprvakov. Na turnirju leta 2023 (gostitelji Italija, Bolgarija, Severna Makedonija in Izrael) pa so osvojili bronasto medaljo. Na svoje prvo svetovno prvenstvo so morali slovenski odbojkarji počakati malce dlje. Prvi nastop na zaključnem turnirju so pričakali leta 2018, ko sta prvenstvo gostili Italija in Bolgarija. Slovenci so na koncu osvojili 12. mesto. Sledilo je (2022) »domače« svetovno prvenstvo, ki ga je Slovenija gostila skupaj s Poljsko. To je bilo do tega trenutka tudi najuspešnejše prvenstvo, saj so Slovenci zasedli  4. mesto. Na zaključni turnir svetovnega prvenstva se jim je uspelo uvrstiti tudi leta 2025. Nastop na olimpijskih igrah so si odbojkarji zagotovili le na igrah v Parizu leta 2024. Tega so tudi dodobra izkoristili in v zelo močni konkurenci na koncu osvojili 5. mesto. Uspešno so Slovenci nastopali tudi v Ligi narodov, kjer so leta 2026 na zaključnem turnirju na Kitajskem osvojili tretje mesto. Pred tem so bili v ligi še trikrat četrti (2021, 2024, 2025). Še uspešnejši so bili odbojkarji v Evropski ligi, kjer so si leta 2015 na zaključnem turnirju na Poljskem priigrali zlato medaljo. Temu uspehu so v letih 2011 in 2014 dodali še bronasto medaljo.