Mirko Amon
Mirko Amon se je rodil leta 1930. Že kot mlad fant se je ukvarjal z različnimi športi, ki so ga navduševali. Sprva je želel postati profesionalen kolesar, kasneje pa se je izdatneje posvečal tudi smučanju, plavanju in telovadbi, kar mu je koristilo pri košarki.
Za košarko, takrat povsem novo športno panogo, ga je v gimnaziji (obiskoval je IV. gimnazijo v Ljubljani) leta 1946 navdušil, kljub ljubezni do vseh iger z žogo, njegov takratni profesor telesne vzgoje Miloš Kosec. V dijaških letih je bil član košarkarske ekipe IV. gimnazije, hkrati pa je košarko redno vadil pri ljubljanskem Železničarju (takrat še pod imenom Triglav), pri katerem pa je začel v ekipi D. Ne glede na skromen začetek pri Železničarju (Triglavu), lahko Amona srečamo že decembra leta 1947 v prvi petorki selekcije Triglav I., ki je tekmovala na turnirju ljubljanskih košarkarjev na Taboru.
Z vztrajnostjo, veseljem, nepopustljivostjo in trdim delom je kmalu prišel tudi v prvo ekipo Železničarja, sprva kot rezerva, kasneje pa kot član prve (udarne) petorke. Slednjo si je zagotovil z odlično igro na prijateljski tekmi s Karlovcem. Maja 1948 je v Murski Soboti potekalo prvenstvo Slovenije v košarki, katerega so se poleg Železničarja udeležile še ekipe Enotnosti (Ljubljana), Kladivarja (Celje), Postojne in Sobote (Murska Sobota). S prepričljivo igro in naslovom prvaka Slovenije so si košarkarji Železničarja zagotovili prvo lovoriko v klubski zgodovini. Svojo (pre)moč v danem letu na slovenskem ozemlju so potrdili tudi septembra, ko so zmagali na košarkarskem delu velikega tekmovanja železničarskih športnikov Jugoslavije. Sezono presežkov so sklenili oktobra, ko je na igrišču telovadnega društva I v Ljubljani potekalo tekmovanje za Pokalno prvenstvo Slovenije. Turnirja so se udeležila tri moštva: Enotnost (Ljubljana), Polet (Maribor) in Železničar (Ljubljana). V finalu je bil Železničar, tudi z izvrstno igro Amona, boljši od Enotnosti in tako osvojil svojo drugo lovoriko v klubski zgodovini.
Kvaliteta igralcev Železničarja je hitro postala nesporna, to pa so kronali z odličnimi igrami in uvrstitvijo v prvo jugoslovansko ligo. Leta 1949 jim je celo uspelo premagati Partizan in Metalac iz Beograda, ki sta veljala za favorita lige. Sezono so sklenili na šestem mestu (od desetih), Mirko Amon pa je bil s 190 koši najboljši strelec Železničarja (in peti strelec lige), s strani novinarjev pa označen za najboljšega »kontra napadalca« lige. Izjemne igre so bile tudi razlog, da so ga vodilni možje Železničarja na stroške kluba skupaj s tremi drugimi košarkarji, poslali na trening jugoslovanske reprezentance, ki je potekal v Zagrebu. Reprezentanti so se pripravljali na kvalifikacijski turnir za svetovno prvenstvo, ki je potekalo v francoski Nici.
Leta 1950 je Železničarju uspelo osvojiti tretje mesto v jugoslovanski ligi, Amon pa je bil tisto leto z doseženimi 268 koši tudi najboljši strelec lige. Izvrsten Amonov uspeh ni ostal neopažen v vrhu jugoslovanske košarke. Tehnična komisija Košarkarske zveze Jugoslavije je na začetku oktobra Amona uvrstila na širši seznam (16 igralcev) reprezentantov Jugoslavije, ki bodo državo zastopali na svetovnem prvenstvu, ki je med 22. oktobrom in 3. novembrom potekalo v Argentini. Po nekajdnevnem skupnem treningu sta Košarkarska zveza Jugoslavije in takratni selektor »Plavih« Nebojša Popović izbrala končnih 12 igralcev, med katerimi je bil tudi Amon. S tem je Mirko postal prvi Slovenec, ki je zastopal Jugoslavijo v košarki. Povabljeni Jugoslovani so izgubili vse tekme, predvsem zaradi neučinkovitosti v napadu, tekmo proti Špancem pa so, zaradi protesta proti politiki generala Franca, bojkotirali (Španci so zato zmagali z 2:0). Amon je za reprezentanco nastopil na štirih od petih tekem prvenstva. Svoja opažanja, opise nasprotnikov, občutke in doživetja iz Argentine je popisal tudi v slovenskem dnevnem časopisju. Njegova članka lahko zasledimo v Slovenskem poročevalcu z dne 9. in 14. 12. 1950, obakrat na strani 4.
Po neuspešnem svetovnem prvenstvu je Amona doletela še dodatna nesreča, saj je zbolel. Zaradi bolezni, ki je trajala več kot pol leta, je izpustil dobršen del sezone 1951. Na košarkarska igrišča se je vrnil 1. oktobra v Zagrebu na tekmi proti Mladosti. Amonova forma je bila do konca leta v vzponu in tako je decembra istega leta pomagal Železničarju do drugega mesta na Pokalnem prvenstvu Slovenije, ki je potekalo na ljubljanskem Taboru. V finalu je bil od Železničarja boljši le Akademski športni klub (AŠK Ljubljana).
Tudi leta 1954 je Amon v začetku leta izpustil nekaj tekem, kar se je poznalo na kvaliteti Železničarja (zdaj Ljubljane). Z njegovo vrnitvijo so prišli tudi boljši rezultati. Vzponi in padci tako Amona, kot Ljubljane so trajali vse do leta 1956, ko je Mirko zaključil aktivno kariero košarkarja in prekinil svojo zvestobo Ljubljani (Železničarju), ki je trajala do konca. Po košarkarski karieri se je posvetil poklicu in delu. Kot univerzitetno izobražen strojni inženir se je zaposlil v ljubljanskem predstavništvu mariborske Metalne. Poleg tega se je do svojega 43. leta aktivno ukvarjal z odbojko in (ljubiteljsko) nastopal za Akademski odbojkarski klub Ljubljana.
Leta 1955 je Amon na slavnostni seji Zveze športov Slovenije prejel priznanje za nesebično delo pri razvoju športa. Naj na tem mestu poudarimo še, da je bil Amon odličen košarkar, kljub težavam z očmi in visoko dioptrijo. Ne glede na to ni nikoli nastopal z očali.
Mirko Amon je umrl novembra leta 2020 v Ljubljani.
