Božidar (Boško) Marinič
Božidar »Boško« Marinič se je rodil leta 1921 v Mariboru. S košarko se je prvič srečal pri Sokolu v Subotici (Srbija), kjer je s starši živel v mladosti. Takoj po vojni se je vpisal na Višjo šolo za telesno vzgojo (kasneje Državni institut za fizkulturo – DIF) v Beogradu, kjer je košarko poučeval Bora Jovanović. Isto visoko šolo, kjer so se navdušili nad novo športno panogo, so obiskovali tudi nekateri drugi pionirji slovenske košarke, med njimi Miloš Kosec. Po uspešno končanem študiju se je Marinič preselil v Lendavo, s košarko pa se je pred tem preizkusil v Mariboru pri Železničarju (leta 1946) in v Ilirski Bistrici (konec leta 1946). Kot so kasneje zapisali ljubitelji in športni zgodovinarji, so košarko v Ilirski Bistrici sicer igrali že pred drugo svetovno vojno, vendar jo je (dokončno) po vojni, poleg odbojke, vpeljal prav Marinič, ki se je v kraju ustavil le za kratek čas.
Prve prelomne korake za zgodovino slovenske košarke je Marinič pričel delati leta 1947 kot učitelj telesne vzgoje na gimnaziji v Lendavi. Poučeval je tako dekleta kot fante in bil neutrudljiv vaditelj vseh skupin košarkaric in košarkarjev. Hkrati je vodil delo za izgradnjo košarkarskega igrišča pri takratnem lendavskem telovadnem domu. Leta 1948 je sledila ustanovitev Nafte (iz Lendave), katere pobudnik je bil prav tako Marinič. Odlično delo Boška se je kazalo tudi v tem, da je bila v Lendavi, v njegovem času, košarka bolj priljubljena kot nogomet. Kljub odličnemu delu v Lendavi, mu je Adolf (Adi) Klojčnik istega leta predlagal prevzem vadbe mariborskih košarkarjev. Marinič je do konca leta 1948 zapustil Lendavo in se zaposlil kot profesor telesne vzgoje na I. gimnaziji v Mariboru. Sočasno je prevzel vlogo trenerja pri takratnem Košarkarskem klubu Polet (Maribor).
Tako kot v Lendavi je tudi v Mariboru vadil tako dekleta kot fante in treniral vse selekcije košarkaric ter košarkarjev na gimnaziji in pri Poletu. Poleg tega je bil Marinič trener in aktiven igralec prvega moštva KK Poleta. Njegova zagnanost pa se ni končala tukaj. Bil je tudi organizator šolskega prvenstva oziroma medrazredne lige I. gimnazije. Prvenstvo oziroma ligo je organiziral tako, da so razredne ekipe košarko igrale med seboj dvakrat na teden. Izpeljali pa so jo pred rednim poukom, torej so se tekme pričele nekje med 6:15 in 6:30 zjutraj. Dijaki, ki niso bili aktivni igralci so vodili zapisnike, sodniško vlogo pa je prevzel kar Marinič. Košarka je med dijaki postala tako priljubljena, da so v razredih organizirali celo navijaške skupine. V času delovanja v Mariboru je Marinič opazil tudi talent štirinajstletnega Iva Daneua in nato leta 1951 postal njegov prvi trener. Naučil ga je košarkarskih osnov in poskrbel, da je Daneu košarko sanjal in vzljubil.
Konec leta 1951 in v letu 1952, ko so v Trbovljah otvorili tudi košarkarski stadion, je Marinič deloval prav v omenjenem kraju. V Trbovljah se je ukvarjal z moško košarko in atletiko ter maja vodil prvenstvo v slednji. Temu se ne gre čuditi, če vemo, da je bil Marinič tudi aktiven atlet oziroma tekmovalec že v času njegovega službovanja v Lendavi. V atletiki se je večkrat uspešno preizkusil v teku (400 m in krosu), kjer je zasedel eno od prvih treh mest. Leta 1953 ga je pot najprej zanesla v Mursko Soboto, nato v Ljubljano k Železničarju, kasneje pa je postal trener mladink in članic KK Branika iz Maribora, s katerimi je požel največje uspehe. V klubu je razvil in organiziral tudi šolo ženske košarke, ki je bila prva tovrstna v Sloveniji.
Po uspešni igralski in trenerski karieri se je Marinič posvetil sojenju in postal priznan košarkarski trener. Preizkusil pa se je tudi v sojenju nogometa, saj je že leta 1948 postal nogometni sodnik II. razreda. Naj na tem mestu dodamo še, da je v času svoje aktivne vaditeljske, igralne in trenerske kariere za potrebe nemotenega dela v košarki celo sam izdeloval košarkarsko opremo, pletel mrežice za koše, pisal strokovno košarkarsko literaturo in ustvaril bogato knjižico košarkarskega slovstva.
Njegovo neutrudno in pionirsko delo mu je leta 2006 prineslo Bloudkovo nagrado, ki jo je prejel za »življenjsko delo v športu, posebej v košarki«.
Umrl je leta 2009.
