Sonja Mrak (Šporar)
Sonja Mrak (poročena Šporar) se je rodila 14. januarja 1937 v Ljubljani. Po uspešnem šolanju se je zaposlila kot tiskarska vlagalka v Triglavski tiskarni Ljubljana. Vmes je pridno trenirala in se posvečala atletiki, nekoliko manj pa telovadbi. Njen neomajni trening in močno voljo, zaradi katerih je v atletiki hitro napredovala, je na prigovarjanje Borisa Kristančiča opazil Ferdinand Bizjak – Nande. Kljub začetnemu upiranju košarki je leta 1954 presedlala na svežo športno panogo v Sloveniji in se priključila ljubljanski Olimpiji (AŠK). Tudi v košarki je Mrakova zelo hitro napredovala. Ker so bile razmere pri Olimpiji zanjo težke in neperspektivne ter zaradi večjih možnosti vpoklica v jugoslovansko reprezentanco, se je za eno leto preselila k ženski ekipi beograjskega Partizana, ki ga je vodil spoštovani trener Aleksandar (Aca) Nikolić.
Sonja Mrak se je s trdim delom in zaradi svoje telesne višine (po zapiskih je merila 193 cm ali celo več kot 2 metra, po lastnih besedah »le« 188 cm) razvila v izvrstno igralko na mestu centra, kjer je imela v državni in kasneje zvezni ligi le malo ovir pri doseganju košev. Postala je steber in gonilna sila ženske ekipe Olimpije (AŠK Olympia) ter slovenske in jugoslovanske ženske košarke, kar so potrjevali tako rezultati kot mnenje stroke. Izvrstne tekme tako v dresu Partizana kot kasneje Olimpije so botrovale tudi vpoklicu v jugoslovansko reprezentanco, v kateri je prvič nastopila leta 1956. Še pred tem, leta 1955, je bila Mrakova vpoklicana tudi v izbrano vrsto Slovenije, ki se je na več prijateljskih tekmah pomerila z reprezentancami drugih jugoslovanskih republik. V teh tekmah je bila označena, poleg še nekaterih drugih slovenskih igralk, kot sila, ki je slovensko žensko košarko dvignila na nov nivo in jo postavila ob bok drugim v Jugoslaviji.
Z vpoklicem med najboljše jugoslovanske košarkarice je postala prva Slovenka, ki je zaigrala za izbrano vrsto Jugoslavije. Na tem mestu je treba poudariti, da nekateri zgodovinski zapisi in športni zgodovinarji kot prvo Slovenko v dresu jugoslovanske reprezentance štejejo Smiljko Markovič (poročeno Amon – žena Mirka Amona). Ta je leta 1954 nastopila na prijateljski tekmi proti izbrani vrsti Avstrije, ki je bila odigrana 11. decembra na Dunaju. Ker bi naj šlo za neuradno tekmo, so mnenja glede prve Slovenke v jugoslovanski reprezentanci deljena.
Ne glede na zgoraj opisane nejasnosti ostaja neizpodbitno zgodovinsko dejstvo, da je bila Mrakova ena prvih Slovenk v jugoslovanski reprezentanci, in da je po številu nastopov za Jugoslavijo med Slovenkami na drugem mestu večne lestvice (zbranih 60 nastopov). S soigralkami v reprezentanci se je udeležila dveh evropskih prvenstev (Praga leta 1956 in Sofija leta 1960) ter dveh svetovnih prvenstev (Moskva leta 1959 ter Peru leta 1964). Na tem mestu zapišimo še, da je Sonja Mrak, po pisanju dnevnega časopisja, do SP v Moskvi držala rekord najvišje košarkarice v kateri koli od državnih reprezentanc. Slednje je bil tudi razlog, da je bila med najbolj zaželenimi in priljubljenimi igralkami moskovskega prvenstva.
Kljub zavidljivemu številu nastopov bi lahko Mrakova za Jugoslavijo zaigrala še večkrat. Temu so botrovali nihajoča pripravljenost in/ali nerazumne poteze selektorjev (npr. prijateljski turnir leta 1957 na Kitajskem) ali lastna odločitev. Pri slednji imamo v mislih potezo Mrakove leta 1964, neposredno po Svetovnem prvenstvu v Peruju. Tako celoten strokovni štab jugoslovanske reprezentance, vrh Jugoslovanske košarkarske zveze kot nekateri neusmiljeni novinarji so se takrat spravili na Sonjo Mrak in jo obtožil, da je reprezentanca zaradi njene slabe igre osvojila veliko manj od pričakovanega (peto mesto) oziroma da je glavni krivec za slabe rezultate in končno uvrstitev. Po besedah Mrakove je bilo sicer res, da je igrala slabše od želenega, vendar je slabo igrala celotna reprezentanca, povrh tega pa je bil na prenekateri tekmi sodniški kriterij pristranski. Obtožbe in neprimerno natolcevanje so v Mrakovi zbudili odpor do tekmovalne košarke. V hipu in na presenečenje mnogih je zapustila ljubljen šport in ekipo Olimpije ter presedlala na rokomet. Tudi v tej športni panogi je bila uspešna in celo zaigrala v republiškem prvenstvu za žensko ekipo ljubljanskega Slovana. Že po nekaj mesecih se je vrnila v košarko in matični klub Olimpija. V reprezentanco Jugoslavije se nikoli več ni vrnila, čeprav bi se lahko in je bila celo povabljena.
Vpoklici v reprezentanco Jugoslavije (in Slovenije med 1957 in 1964) niso bila srečna naključja, ampak odraz izjemne igre in znanja Sonje Mrak. Vse od leta 1958, ko je Olimpija (AŠK Olympia) prvič zaigrala v jugoslovanski zvezni ženski košarkarski ligi, je bila na številnih tekmah tako najboljša igralka kot najboljša strelka svoje ekipe. Enako je veljalo tudi za jugoslovansko reprezentanco. Med letoma 1962 in 1966, ko je 3. septembra skupaj z Alenko Dermastia na tekmi proti ženski ekipi Splita zaključila svojo aktivno igralsko kariero, se je na nekaterih državnih in zveznih ligaških tekmah zgodilo celo, da je dosegla dvakrat več košev kot druga najboljša strelka. Na drugi strani se je Mrakovi znal zgoditi tudi hiter padec forme oziroma njeno nihanje, kar se je poznalo na igri in rezultatih Olimpije. Neizpodbiten talent in zavidanja vredna igra Mrakove sta bila opažena tudi pri drugih klubih tako v Sloveniji kot Jugoslaviji. V želji, da si na igrišču ne bi stali zgolj na nasprotnih straneh, so Sonjo povabili k sodelovanju. Mrakova se je prijazno odzvala in zaigrala tako za žensko ekipo mariborskega Branika kot zagrebške Lokomotive, ko sta leta 1959 na prijateljskih tekmah igrali proti ženski ekipi Lecha in Poznana.
Košarkarska zveza Slovenije je Mrakovi leta 2010 podelila nagrado za izjemen prispevek k razvoju slovenske košarke.
Umrla je 12. septembra leta 2017 v Ljubljani.
