Začetki košarke v Mariboru

Zgodovina košarke v Mariboru ima že dolgo brado. Če s košarko povežemo še korbball, košarki podobno igro, ki izhaja iz nemško govorečih dežel, potem lahko zapišemo, da se je začetek košarke ali košarki podobne igre v Mariboru pričel prav v začetku 20. stoletja. Iz tega obdobja lahko v poročilih mariborskih državnih realnih gimnazij zasledimo podatke o nabavi opreme za korbbal, kakor tudi poročila tekem oziroma turnirjev med gimnazijci. Sočasno lahko zasledimo zapise in/ali priporočila vaditeljev telesne vzgoje in drugih učiteljev (med njimi prof. dr. Josip Jörg in Maks Halfter) o nujnosti zamenjave nogometa in podobnih grobih športov, pri katerih je prihajalo do preštevilnih (nepotrebnih) poškodb, s korbballom ali drugo manj intenzivno igro. Omembe korbballa v poročilih in zapisih so z leti postajale številčnejše, kar kaže na dejstvo, da je korbball sčasoma med dijaki pridobival na priljubljenosti in prehitel celo nogomet. Mariborska zgodba z začetka 20. stoletja je tako skorajda na las podobna idejam, vzgibom in poti, ki jo je začrtal ter prehodil oče sodobne košarke James Naismith.

Z začetki košarke v Mariboru (in na Slovenskem) je tesno povezan tudi Ciril Hočevar, ki je bil leta 1920 učitelj telesne vzgoje na šoli na mariborskih Studencih, kakor tudi član društva Sokol Maribor–Studenci. Hočevarjeva želja je bil vpis na telesnovzgojno institucijo t. i. Tyršev zavod v Pragi, pri čemer bi moral opraviti sprejemne izpite, med katerimi je bil tudi tak o poznavanju košarke in njenih pravil. Za potrebe študija si je zato pričel iz takratne Prve Češkoslovaške Republike naročati strokovno literaturo, med katero je bila tudi takšna o košarki. V praktičnem delu priprave na izpit iz košarke so mu pomagali tudi člani mariborskega Sokola Studenci. Ti so na svojem telovadišču postavili dva koša, ki sta že zelo spominjala na koše takrat sodobne košarke. Postavljena sta bila na dva stebra, na katerih je bila pritrjena deska z obročem. Iz tega bi lahko sklepali, da se je v Mariboru že leta 1921 igrala prava (sodobna) košarka. Prva neuradna tekma sodobne košarke v Mariboru in na Slovenskem pa naj bi potekala leta 1922, ko so se med seboj pomerili naraščajniki Sokolskega društva Maribor Studenci in Murske Sobote, kamor se je preselil tudi Hočevar. Boljši so bili Mariborčani in sicer z rezultatom 28:13. Na tem mestu pa je potrebno poudariti dve stvari: prvič znotraj sokolskih društev je bila košarka poimenovana koškanje, in drugič, v pravilih, ki so jih napisali tako Hočevar kot različne sokolske župe, lahko opazimo, da so za koškanje dopuščali tudi koše, ki so podobni ali isti tistim, ki so se uporabljali za korbball – torej brez deske ali table.

Z večjo gotovostjo se lahko zapiše, da se je sodobna košarka v Mariboru pričela uveljavljati s koncem druge svetovne vojne in sicer v več smereh in na več nivojih. Že leta 1945 se je pričelo z organizirano vadbo košarke v Fiskulturnem društvu Železničar Maribor, sprva sicer kot dopolnilni šport nogometu in atletiki. Takrat je Alfonz Ledinek, ki je tako kot drugi pionirji slovenske košarke končal nekdanjo Višjo šolo za telesno vzgojo v Beogradu, zbral nekaj atletov, nogometašev, odbojkarjev in telovadcev jih naučil košarkarskih pravil in jih praktično treniral. Dobro delo in vizija Ledineka sta takrat košarkarsko moštvo Sindikalnega športnega društva (SŠD) Železničar popeljala na prvo prvenstvo Slovenije v košarki, ki je bilo leta 1946 v Ljubljani. Vse do leta 1949, ko so košarkarji Železničarja prvič osvojili naslov slovenskih prvakov so bili udeleženci ali slovenskega prvenstva ali prvenstva železničarjev Jugoslavije. V tem obdobju se je ekipi pridružil nov rod izključno košarkarjev, kjer gre izpostaviti dva posameznika, in sicer Veliborja Freliha (Borčija), ki je bil prvi kapetan moštva in eden pobudnikov razvoja košarke v Mariboru ter Rudija Vračka, ki je bil enako kot Boris Kristančič v Ljubljani eden glavnih pobudnikov organiziranega uveljavljanja in vodja razvoja košarke v Mariboru. V času med 1949 in 1957 so košarkarji ŽKK Maribor s prostovoljnim delom zgradili tudi prvo košarkarsko igrišče v štajerskem glavnem mestu. Kasneje so se sicer preselili na igrišča ob Tržaški cesti. V istem obdobju so bili kar deset krat najboljše košarkarsko moštvo v Sloveniji, leta 1954 pa so bili že kot Železničarski košarkarski klub (ŽKK) Maribor uspešni tudi v kvalifikacijah za prvo zvezno jugoslovansko ligo. Žal so v njej ostali zgolj v sezoni 1955.

Malce kasneje kot na Železničarju se je košarko organizirano začelo trenirati in igrati tudi na I. gimnaziji Maribor. Pisalo se je leto 1947, ko so dijake nad košarko navdušili košarkarji ljubljanske Svobode, ki so imeli na igriščih ob Mladinski ulici ekshibicijsko srečanje. Željni lastnega košarkarskega udejstvovanja so se že septembra istega leta na improviziranem igrišču z lesenimi koši pričeli seznanjati s prvimi samostojnimi košarkarskimi koraki, tehnikami in pravili. Pri tem je potrebno opozoriti, da so se prvih korakov lotili brez primerne opreme in celo bosonogi. Sledile so prve medsebojne tekme dijakov znotraj I. gimnazije. 15. februarja 1948 pa je sledila prva »prava« prijateljska tekma s košarkarsko ekipo Fizkulturnega društva (FD) Nafte iz Lendave, ki jo je vodil Božidar (Boško) Marinič. Boljši so bili košarkarji mariborske gimnazije in sicer z rezultatom 27:22. Uspeh, neprestana navzočnost košarkarjev in njihova zagnanost sta zbudila pozornost tudi pri športnih delavcih mariborskega Poleta. Celo takšno, da so se odločili ustanoviti košarkarsko sekcijo Sindikalnega športnega društva (SŠD) Polet. Prvi trener takrat še povsem ljubiteljskih košarkarjev, ki so večinoma izhajali iz drugih športov, je postal nogometaš Franc Plaznik. Konec leta 1948 je v Maribor iz Lendave prišel že omenjeni Marinič. In prav z njegovim prihodom oziroma prevzemom funkcij učitelja telesne vzgoje dijakov I. gimnazije in trenerja Poleta je bila stopitev mariborske dijaške in amaterske košarke Poleta končana. Večina dijakov I. gimnazije je postala hrbtenica košarkarske sekcije pri Sindikalnem športnem društvu (SŠD) Polet in kasnejšem Košarkarskem klubu Polet. Istega leta, torej 1948, se je Polet prvič udeležil tudi slovenskega prvenstva v košarki, ki je potekalo v Ljubljani. Pri tem je bil v kvalifikacijah boljši od mestnih tekmecev Železničarja (28:27 in 21:18), vendar kasneje klonil proti obema ljubljanskima predstavnikoma (Železničar in Enotnost). Sledil je vzpon v sam vrh slovenske košarke (skupaj z Železničarjem), kjer je Polet leta 1949 osvojil drugo mesto v Sloveniji. Naslednje leto (1950) se je Polet preimenoval v Branik in leta 1952 osvojil prvi naslov državnega (republiškega) prvaka, potem ko je bil v dveh finalnih tekmah (prva: 53:49; druga: 42:27) boljši od ljubljanskega Košarkarskega kluba Krim (danes KD Slovan). Enak uspeh so košarkarji Branika ponovili tudi leta 1953 in 1955. Po vsakem osvojenem naslovu prvaka so igrali tudi kvalifikacije za prvo jugoslovansko zvezno ligo, vendar vsakič brez uspeha.

Ženski ekipi obeh mariborskih klubov sta bili ustanovljeni približno v istem času, okoli leta 1948. Članske košarkarice ŽKK Maribor, ki so sprva izhajale iz vrst telovadk, na začetku svojega delovanja niso posegale po najvišjih mestih v slovenskem državnem (republiškem) prvenstvu, četudi so sodile v sam vrh takratne slovenske ženske košarke. Uspešnejše so bile mladinke Železničarja, za katere je poleg pionirk, trening pri Železničarju leta 1958 uvedel Drago Lešnik. Drugače je bilo s košarkaricami Branika, ki so že leta 1950 osvojile drugo mesto na republiškem prvenstvu in zaostale samo za košarkaricami ljubljanskega Železničarja. Pri tem so bile z Ljubljančankami točkovno izenačene, jeziček na tehnici je predstavljala razlika v koših. Že naslednje leto (1951) so košarkarice Branika osvojile republiško prvenstvo, pri čemer so zmagale na 11 od 18 odigranih tekem. Uspeh so košarkarice ponovile v letih 1954, 1955 in 1957. Nenadejan, vendar zaslužen uspeh košarkaric Branika je bila tudi skupna zmaga na kvalifikacijskem turnirju za vstop v zvezno jugoslovansko košarkarsko ligo leta 1955 v Beogradu, kjer so premagale ekipe Radničkega iz Beograda, BSK iz Beograda in ljubljanske Olimpije. Na zvezni jugoslovanski ravni se košarkarice Branika niso najbolje znašle in v sezoni 1956 osvojile predzadnje mesto na lestvici. Kljub slabšemu moštvenemu uspehu je v omenjeni sezoni zasijala Maca Preac, ki je postala tudi rekorderka zvezne ženske lige, ko je proti beograjski Crveni zvezdi dosegla kar 45 košev. Moštveni uspeh je izostal tudi v naslednji sezoni, ko se je sistem zveznega tekmovanja spremenil v turnirskega. Košarkarice Branika so bile prikovane na dno lestvice, kjer se ostale tudi v sezoni 1958, ko je bil ponovno uveden ligaški sistem tekmovanja na zvezni ravni. Slednje je pomenilo tudi slovo od zvezne jugoslovanske lige v ženski košarki.